1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 38333/02) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovi pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 23. oktobra 2002 vložila slovenska državljanka, gospa Marica Grušovnik (v nadaljevanju: pritožnica).
2. Pritožnico je zastopala Odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3. Pritožnica je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjevala, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bila udeležena kot stranka, predolgo. Navajala je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).
4. Dne 15. septembra 2004 je Sodišče odločilo, da a pritožbi glede dolgega trajanja postopka in pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in utemeljenosti zadeve.
DEJSTVA
1. Pritožnica je bila rojena leta 1960 in živi v Zgornjem Doliču.. 2. Dne 9. januarja 1993 seje pritožnica poškodovala v nesreči pri delu. 3. Delodajalee pritožnice je imel zanjo sklenjeno zavarovanje pri zavarovalnici ZT. Dne 30. avgusta 1995 je pritožnica vložila tožbo proti ZT pri Okrožnem sodišču v Celju in zahtevala odškodnino v višini 8.009.850 SIT (približno 33.300 EUR (eurov)) za utrpele poškodbe.
Med 1. oktobrom 1996 in 8. januarjem 1999 je pritožnica osemkrat vložila pripravljalne vloge in/ali predlagala dokaze.
Med 14. novembrom 1996 in 1. oktobrom 1998 je pritožnica šestkrat prosila, da se določi narok za obravnavo.
Dne 25. septembra 1997 je bil sodnik, ki je presojal o zadevi, imenovan za sodnika pri Višjem sodišču v Celju, zadeva pa je bila predodeljena novemu sodniku na prvi stopnji.
Od treh narokov za obravnavo, med 13. decembrom 1996 in 13. januarjem 1999, ni bil preložen na željo pritožnice.
1. Dne 16. marca 1999 se je ZT pritožila na Višje sodišče v Celju in spodbijala del sodbe, ki se je nanašal na stroške postopka.
Dne 16. februarja 2000 je sodišče v delu ugodilo pritožbi in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno presojo.
Dne 6. aprila 2001 je sodišče prve stopnje izdalo nov sklep o višini stroškov postopka. Sklep je bil pritožnici vročen 1 1. aprila 2001.
5. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevam Belinger in Lukenda (Belinger v. Slovenija (odi.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda v. Slovenija, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da pravna sredstva, ki jih je pritožnik imel na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
6. Glede obravnavane zadeve Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse. 17. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni. nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.
18. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 30. avgusta 1995, na dan ko je pritožnica vložita tožbo pri Okrožnem sodišču v Celju in se je končalo 28. avgusta 2002, na dan, ko je bil pritožnici vročen. sklep Višjega sodišča v Celju. Upoštevano obdobje je torej trajalo skoraj sedem let na štirih stopnjah sojenja.
19. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender v. Francija [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-V11).
20. Po proučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku.
21. Sodišče ponovno poudarja, da 1.3. člen Konvencije zahteva, da se zagotovi učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena (gl. Kudla v. Poljska [GC], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000-XI). Sodišče ugotavlja, da je ugovore in trditve, ki jih je predložila Vlada, zavrnilo v prejšnjih zadevah (gl. Lukenda, naveden zgoraj) in ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi prišlo do drugačnega zaključka.
22. Zato Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 13. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnica mogla pridobiti odločbo, na podlagi katere bi lahko uveljavljala svojo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena.
23. 41. člen Konvencije določa: »Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje. a
1. Pritožnica je zahtevala 15.000 EUR (eurov) za nepremoženjsko škodo. 2. Vladaje zahtevku oporekala. 3. Sodišče ocenjuje, da je pritožnica gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Po prostem preudarku ji po tej postavki Sodišče prisoja 1.000 EUR (eurov).
2. Vladaje zahtevku oporekala po višini. 3. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov le, če dokaže, da so dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Sodišče ugotavlja, da so pritožničini odvetniki, ki so zastopali tudi pritožnika v zadevi Lukenda (navedeni zgoraj), vložili približno 400 pritožb, ki so, razen kar se tiče dejstev, praktično enake kot obravnavana. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih merit ocenjuje, da je pritožnici razumno prisoditi znesek 1.000 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
Vincent BERGER John HEDIGAN sodni tajnik predsednik senata. Podatki o posegih v dokument