DEJSTVA
1. Pritožnik Logos Trend d.o.o. je družba z omejeno odgovornostjo, ustanovljena po slovenskem pravu, ki ima svoj sedež registriran v Trzinu. Pred Sodiščem ga je zastopala Odvetniška družba Čeferin in Partnerji, odvetniška pisarna s sedežem v Grosupljem. 2. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopala B. Jovin Hrastnik, državna odvetnica.
A. Okoliščine zadeve
3. V nadaljevanju so povzeta dejstva v zadevi, kot so jih predložile stranke. 4. Družba D. je 20. junija 2017 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila predlog za priznanje arbitražne odločbe Stalnega arbitražnega sodišča pri Hrvaški gospodarski zbornici, ki je naložilo pritožniku, da družbi D. plača znesek 601.945,92 hrvaških kun (HRK) (približno 80.000 Evrov (EUR) kot odškodnino (v nadaljnjem besedilu: arbitražna odločba). Arbitražna odločba se je nanašala na poslovno pogodbo, ki je vsebovala arbitražno klavzulo. 5. Pritožnik, ki ga je takrat zastopal odvetnik T., je nasprotoval priznanju tuje arbitražne odločbe. Med drugim je trdil, da je arbitražno sodišče preseglo svoja pooblastila z odločitvijo o odškodninskem zahtevku in da bi moralo sodišče od družbe D. zahtevati, naj predloži arbitražni sporazum v skladu s 105. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP, glej 11. odstavek spodaj). 6. Okrožno sodišče v Ljubljani je 9. junija 2018 podprlo zahtevek družbe D. Pojasnilo je, da je treba o priznanju tuje arbitražne odločbe odločiti po določbah Zakona o arbitraži in konvencije o priznanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb (v nadaljevanju: Newyorška konvencija). Pojasnilo je, da je Zakon o arbitraži nadomestil poglavje Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb (glej 11. odstavek spodaj). Nadalje je pojasnilo, da od družbe D. ni zahtevalo, naj predloži arbitražni sporazum, ker pritožnik ni prerekal obstoja arbitražnega sporazuma. Poleg tega je menilo, da je vsebina arbitražne klavzule, kot jo je razumel tudi pritožnik, zajemala spore v zvezi s plačilom odškodnine v primeru enostranskega odstopa od pogodbe. 7. Pritožnik je 30. januarja 2018 prek svojega odvetnika T. vložil pritožbo. Med drugim je uveljavljal naslednje: – Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ZMZPP. Od družbe D. bi moralo zahtevati, da predloži arbitražni sporazum, ker je tako zahteval 105. člen ZMZPP. Ta obveznost ni bila odvisna od tega, ali je prišlo do spora glede obstoja takega sporazuma. – Arbitražno sodišče je preseglo svoja pooblastila in njegova odločitev je bila napačna. – Sodišče prve stopnje ni moglo presoditi, ali je arbitražni sporazum veljaven, ker ni poznalo njegove vsebine. – Arbitražna odločba ni vsebovala razlogov v zvezi z določitvijo odškodnine, ki je kršila pravico do enakega varstva pravic po 22. členu ustave (glej 12. odstavek spodaj). 8. Vrhovno sodišče je 5. junija 2018 pritožbo zavrnilo. Ponovilo je ugotovitev Okrožnega sodišča v Ljubljani, da za sporni postopek velja Zakon o arbitraži in ne ZMZPP. Ugotovilo je tudi, da sodišče prve stopnje ni dvomilo o obstoju arbitražnega sporazuma, saj je pritožnik sodeloval v arbitraži. 9. Pritožnik je nato 4. septembra 2018 po drugem pooblaščencu, tj. po odvetniški družbi Čeferin in partnerji o.p., d.o.o., vložil ustavno pritožbo na Ustavno sodišče, v kateri je zatrjeval kršitev 22. člena Ustave (glej 12. odstavek spodaj). Poudaril je, "da je med postopkom [...] vsebinsko izčrpal zatrjevane kršitve njegovih ustavnih pravic, ki so jih povzročili izpodbijani sklepi." Zatrjeval je, da bi na podlagi 42. člena Zakona o arbitraži (glej 11. odstavek spodaj) in Newyorške konvencije moralo sodišče prve stopnje zahtevati kopijo arbitražnega sporazuma, kadar koli je obstoj tega sporazuma sporen. Sodišče prve stopnje bi moralo obravnavati ugovor pritožnika glede veljavnosti in obsega arbitražnega sporazuma kot da ta vsebinsko predstavlja ugovor zoper obstoj arbitražnega sporazuma. Ker tega ni storilo, je sodišče prve stopnje pritožniku naložilo nesorazmerno breme in s tem preprečilo njegovo aktivno udeležbo. 10. Senat treh sodnikov ustavnega sodišča je 26. oktobra 2018 zavrgel ustavno pritožbo. Sklep se, kolikor je ustrezno, glasi:
Senat ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi pete točke prvega odstavka 55.b Zakona o ustavnem sodišču (...) in prve točke tretjega odstavka 46. člena poslovnika ustavnega sodišča (...) v [naslednji] sestavi: predsednik senata ... in člani... Sklep je bil sprejet soglasno."
51. člen
...
– (točka pet) če niso izčrpana vsa pravna sredstva ...;
..."
(2) Če senat ni soglasen o tem, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 55.b člena, se ustavna pritožba zavrže, če se za njeno zavrženje v 15 dneh pisno izreče pet sodnikov ustavnega sodišča.
(4) Če senat ne odloči drugače, obrazložitev sklepa o zavrženju ali o nesprejemu ustavne pritožbe vsebuje samo navedbo razloga iz prvega ali drugega odstavka prejšnjega člena tega zakona in sestavo senata ustavnega sodišča."
14. Pravila v zvezi z vrstnim redom obravnavanja zadev določa 46. člen poslovnika Ustavnega sodišča. Med drugim določa:
– enostavnejše zadeve, ki jih je mogoče obravnavati in o njih odločiti že v fazi postopka preizkusa ali v fazi pripravljalnega postopka;
PRITOŽBE
20. Pritožnik se je na podlagi prvega odstavka 6. člena konvencije pritožil, da mu je ustavno sodišče odvzelo možnost, da bi se o njegovi ustavni pritožbi vsebinsko presojalo. Nadalje se je pritožil, da je bila odločitev ustavnega sodišča v njegovi zadevi očitno napačna, samovoljna in da ni pojasnila, česa pritožnik ni storil, da bi izčrpal domača pravna sredstva.
PRAVO
21. Pritožnik se je skliceval na prvi odstavek 6. člena konvencije, ki se v ustreznem delu glasi:
Iz teh razlogov Sodišče soglasno
razglaša, da je pritožba nesprejemljiva.
Sestavljeno v angleškem jeziku in poslano v pisni obliki 8. aprila 2021.
Hasan Bakýrcý Aleš Pejchal namestnik sodnega tajnika predsednik Podatki o posegih v dokument