POSTOPEK
1. Postopek temelji na pritožbi (št. 60642/08) proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, ki so jo na Sodišče na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: konvencija) 30. julija 2005 vložili trije državljani Bosne in Hercegovine Emina Ališić, Aziz Sadžak in Sakib Šahdanović (v nadaljnjem besedilu: pritožniki). Prva pritožnica je tudi nemška državljanka. 2. Pritožniki so trdili, da od razpada Socialistične federativne republike Jugoslavije s svojih računov pri sarajevski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana in podružnici Investbanke v Tuzli niso mogli dvigniti svojih ''starih'' deviznih vlog. Sklicevali so se na 13. in 14. člen konvencije in 1. člen Protokola št. 1 h konvenciji. 3. Pritožba je bila dodeljena četrtemu oddelku Sodišča (prvi odstavek 52. člena Poslovnika Sodišča). 17. oktobra 2011 je senat tega oddelka, ki so ga sestavljali sodniki Nicolas Bratza, Lech Garlicki, Nina Vajić, Boštjan M. Zupančič, Ljiljana Mijović, Dragoljub Popović in Mirjana Lazarova Trajkovska ter Lawrence Early, sodni tajnik oddelka, združil obravnavo vprašanja izčrpanja notranjepravnih sredstev z odločanjem o utemeljenosti pritožbe in razglasil pritožbo za sprejemljivo. 4. Senat je v sodbi z dne 6. novembra 2012 s šestimi glasovi proti enemu zavrnil ugovore vlad v zvezi z izčrpanjem notranjepravnih sredstev in razsodil:
a) za pritožnike B. Mujčin, E. Eser, odvetnik, A. Mustafić, pomočnik;
b) za bosansko-hercegovsko vlado M. Mijić, zastopnica, B. Skalonjić, pomočnica zastopnice, E. Veledar Arifagić, Z. Kelić, T. Ćurak, S. Bakić, E. Kubat, V. Tufek, N. Trossat, M. Mahmutović, svetovalci;
c) za hrvaško vlado Š. Stažnik, zastopnica, N. Katić, A. Metelko - Zgombić, M. Bašić, J. Vlašić, B. Grabovac, V. Zvonar, svetovalci;
d) za srbsko vlado S. Carić, zastopnik, V. Rodić, D. Dobrković, N. Petković, B. Milisavljević, B. Kurbalija, S. Đurđević, svetovalci;
e) za slovensko vlado N. Pintar - Gosenca, zastopnica, C. Annacker, odvetnica, A. Nee, M. Prevc, R. Gabrovec, A. Polak - Petrič, A. Kulick, svetovalci;
f) za makedonsko vlado K. Bogdanov, zastopnik, V. Stanojevska, svetovalka. Sodišče so nagovorili Mujčin, Mijićeva, Stažnikova, Carić, Annackerjeva in Bogdanov.
DEJSTVA
I. OKOLIŠČINE ZADEVE
1. Komercialno bančništvo v SFRJ pred reformo v letih 1989 in 1990
2. S to pogodbo pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, ki so določeni v pogodbi.''
2. Vpisi v knjižico, ki so potrjeni s pečatom banke in podpisom pooblaščene osebe, so v razmerjih med banko in vlagateljem dokaz o vplačilih oziroma dvigih.
3. Nasproten sporazum je ničen.''
1. Bosna in Hercegovina
II. RELEVANTNA DOMAČA ZAKONODAJA
53. Kot je navedeno v 22. odstavku zgoraj, so nekatere omejitve dvigov deviznih vlog obstajale že pred razpadom SFRJ. Tako se npr. 17. (c) člen odločbe NBJ iz januarja 1991 Odluka o načinu vođenja deviznog računa i deviznog štednog uloga domaćeg i stranog fizičkog lica, Uradni list SFRJ, št. 6/91, 30/91, 36/91 in 25/92., ki jo je Ustavno sodišče SFRJ aprila 1992 razglasilo za neustavno, glasi:
(ii) zneski, ki ne presegajo 1.000 DEM: v 30 dneh za prvi dvig in v 45 dneh za poznejše dvige;
(iii) zneski, ki ne presegajo 3.000 DEM: v 90 dneh, in
(iv) zneski, ki ne presegajo 8.000 DEM: v 180 dneh."
zaradi dejanskih in pravnih razlogov, ki jih pogojujejo: vojna na delu ozemlja nekdanje SFRJ, mednarodne sankcije proti tako imenovani ZRJ (Srbija in Črna gora) in zlom finančnih in gospodarskih sistemov v nekaterih državah, nastalih na ozemlju nekdanje SFRJ, protipravna in goljufiva uporaba skupnih finančnih sredstev nekdanje SFRJ s strani tako imenovane ZRJ, tudi za financiranje agresorske vojne na delu ozemlja nekdanje SFRJ, sporazum o pravnem nasledstvu in o prevzemu obveznosti in terjatev nekdanje SFRJ in pravnih oseb na njenem ozemlju sedaj nemogoč in tudi v bližnji prihodnosti bistveno otežen;
...;
ter z namenom, da se na podlagi pogajanj s tujimi upniki poišče pošteno rešitev za prevzem ustreznega deleža državnih dolgov nekdanje SFRJ, katerih neposredni koristnik ni ugotovljiv …"
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka Ljubljanska banka Ljubljana in Kreditna banka Maribor obdržita:
...
(iii) celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva;
(v) pripadajoče terjatve iz teh naslovov.
Ljubljanska banka Ljubljana obdrži odnos do sedanjih podružnic in hčere Ljubljanske banke s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezni delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog."
2. Stare devizne vloge, opredeljene v 1. odstavku zgoraj, ne vključujejo deviznih vlog v podružnicah Ljubljanske banke, Investbanke ali drugih tujih bank, ki se nahajajo na ozemlju Bosne in Hercegovine.
3. V skladu s Sporazumom iz leta 2001 o vprašanjih nasledstva so devizne vloge, opredeljene v 2. odstavku zgoraj, odgovornost držav naslednic, v katerih so zadevne banke imele svoje sedeže. Bosna in Hercegovina v okviru svojih mednarodnih aktivnosti zagotovi pomoč imetnikom takšnih deviznih računov ..."
(2) Postopki iz prejšnjega odstavka so prekinjeni oziroma odloženi do rešitve vprašanja prevzema jamstva SFRJ ali NJB za devizne vloge v skladu s 7. členom priloge C Sporazuma o vprašanjih nasledstva in se po izpolnitvi tega pogoja nadaljujejo po uradni dolžnosti."
RELEVANTNO MEDNARODNO PRAVO IN PRAKSA
I. MEDNARODNO PRAVO GLEDE NASLEDSTVA DRŽAV
59. Vprašanje nasledstva držav vsaj delno urejajo pravila splošnega mednarodnega prava, izražena v Dunajski konvenciji o nasledstvu držav glede pogodb iz leta 1978, in v določeni meri v Dunajski konvenciji o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983 SFRJ je to pogodbo podpisala leta 1983. Leta 2001 je Zvezna republika Jugoslavija vložila akt, v katerem je sporočila svojo namero, da ohrani podpis, podan s strani SFRJ.. Čeprav slednja še ne velja in so trenutno njene pogodbenice le tri tožene države (Hrvaška, Slovenija in Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija), velja v zvezi z njo ustaljeno načelo mednarodnega prava, po katerem lahko neko državo, čeprav mednarodne pogodbe ni ratificirala, kljub temu zavezuje ena od njenih določb, če ta določba odraža običajno mednarodno pravo, bodisi da ga kodificira ali oblikuje novo običajno pravilo (glej Cudak proti Litvi [VS], št. 15869/02, 66. odstavek, ESČP 2010, in sodbo Meddržavnega sodišča v zadevah North Sea Continental Shelf, sodba z dne 20. februarja 1969, 71. odstavek, Poročila ICJ 1969). 60. Obveznost, da se pogajajo v dobri veri z namenom, da bi dosegli sporazum, je temeljno pravilo za ureditev različnih vidikov nasledstva (glej Mnenje št. 9 arbitražne komisije mednarodne konference o nekdanji Jugoslaviji Komisijo so leta 1991 ustanovile Evropska skupnost in njene države članice. Podala je petnajst mnenj o pravnih vprašanjih, ki izhajajo iz razpada SFRJ (International Law Reports 92. zvezek (1993), str. 162–208, in 96. zvezek (1994), str. 719–737). in 6. člen Resolucije o nasledstvu držav glede vprašanj premoženja in dolgov, ki jo je pripravil Inštitut za mednarodno pravo – "Resolucija iz leta 2001"). Če ni dosežen sporazum, je pri nasledstvu državnega premoženja bistvenega pomena načelo teritorialnosti (18. člen Dunajske konvencije iz leta 1983 in 16. člen Resolucije iz leta 2001). Glede državnih dolgov se uporablja načelo "pravične razdelitve". Relevantna določba Dunajske konvencije iz leta 1983 je 41. člen, ki se glasi:
2. Za dolgove javnih ustanov in podjetij v državni lasti, ki delujejo na nacionalni ravni, veljajo ista pravila ne glede na kraj njihovega registriranega sedeža."
2. Vendar pa mora porazdelitev tega dolga v skladu z zahtevami pravičnosti upoštevati prehod lastnine (objektov/obratov), povezane z dolgom, in kakršnega koli dobička od teh projektov ali objektov, ki koristijo državi naslednici, na katere ozemlju so."
6. Država predhodnica in država naslednica ali države naslednice lahko z dogovorom drugače uredijo prenos lokalnih dolgov. Pri poravnavah, ki vključujejo zasebne dolgove, zasebni upniki sodelujejo pri pripravi in sklenitvi tega sporazuma."
2. Države naslednice v svojih nacionalnih pravnih redih priznajo obstoj pravic in obveznosti upnikov, ugotovljenih v pravnem redu države predhodnice."
61. Ta sporazum je bil izid skoraj desetletnih pogajanj pod pokroviteljstvom Mednarodne konference o nekdanji Jugoslaviji in visokega predstavnika (mednarodni upravitelj, imenovan v skladu s prilogo 10 k Splošnemu okvirnemu sporazumu za mir v Bosni in Hercegovini). Podpisan je bil 29. junija 2001, med Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Srbijo in Črno goro (pozneje jo je nasledila Srbija), Slovenijo in Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo pa je začel veljati 2. junija 2004. 62. Vprašanje "starih" deviznih vlog je bilo sporno. Države naslednice so imele različna stališča do tega, ali naj se to vprašanje obravnava kot obveznost SFRJ v skladu s prilogo C (Finančna sredstva in obveznosti) ali kot vprašanje zasebnega prava po prilogi G (Zasebno premoženje in pridobljene pravice). Glej travaux préparatoires sporazuma, ki jih je zagotovila slovenska vlada (priloge št. 265–270). Prav tako se te države niso mogle dogovoriti, ali naj jamstva SFRJ za "stare" devizne vloge prevzame država, v kateri je imela posamezna matična banka svoj sedež, ali država, v kateri je bil denar dejansko vložen. Navsezadnje so bile v prilogo C k sporazumu vključene naslednje določbe:
(2) Če nesoglasij ni mogoče razrešiti v takih razpravah v enem mesecu od prvega sporočila, prizadete države predložijo zadevo:
(b) v razrešitev Stalnemu skupnemu odboru, ki se ustanovi v skladu s 4. členom tega sporazuma.
(4) Postopek, predviden v tretjem odstavku tega člena, je strogo omejen na razlago izrazov, ki se uporabljajo v omenjenih sporazumih, in strokovnjaku v nobenih okoliščinah ne dovoljuje, da določi praktično uporabo katerega koli od teh sporazumov. Omenjeni postopek se ne sme uporabljati zlasti za:
(b) 1., 3. in 4. člen Priloge B
(c) 4. člen in prvi odstavek 5. člena Priloge C
(d) 6. člen Priloge D
68. Obveznost pogajanj s ciljem sklenitve sporazuma, ki izhaja iz pactum de negotiando, mora biti izpolnjena v dobri veri skladno s temeljnim načelom pacta sunt servanda. 26. januarja 1972 je Arbitražno sodišče za sporazum o nemškem zunanjem dolgu v zadevi Grčija proti Zvezni republiki Nemčiji v zvezi s tem navedlo (62.–65. odstavek):
Dogovor, da se bosta pogajali o spornih denarnih zahtevkih, v tem primeru nujno narekuje pripravljenost na razmislek o poravnavi. To velja, tudi če spor ne zajema le zneska zahtevkov, temveč tudi njihov obstoj. Torej to ne vpliva na načelo poravnave. 19. člen ne zahteva nujno, da stranki rešita različna pravna vprašanja, glede katerih se nista strinjali. Ne predvideva na primer, da se od obeh strani pričakuje, da najdeta skupni jezik o določenih točkah razhajanja, na primer o tem, ali sporni zahtevki pravno obstajajo ali ne in ali gre za javne ali zasebne zahtevke. Glede teh točk sta se stranki pravzaprav strinjali, da se ne bosta strinjali, a sta se ne glede na svoje trditve glede njih zavezali, da bosta v kar največji meri nadaljevali pogajanja z namenom sklenitve sporazuma o poravnavi…
Sodišče meni, da je za ta spor pomembno temeljno načelo zadev North Sea Continental Shelf. Kot navaja Meddržavno sodišče, to potrjuje običajni pomen 'pogajanj' in jim daje vsebino. Da so pogajanja lahko smiselna, se jih je treba lotiti z namenom doseči dogovor. Čeprav sporazum, o katerem se je treba pogajati, ne vsebuje nujno obveznosti doseči sporazum, pa pomeni, da bodo opravljena resna prizadevanja za to."
70. Landsbanki, islandska banka v zasebni lasti, je imela podružnice na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu, ki so ponujale spletne varčevalne račune pod blagovno znamko Icesave. Te vloge so bile vključene tako v islandski kot tudi nizozemski in britanski sistem zajamčenih vlog. 71. Leta 2008 je Landsbanki propadla in islandska vlada je ustanovila Novo Landsbanki v skladu s svojo interventno zakonodajo, da bi preprečila sistemsko krizo. Na Novo Landsbanki so bile prenesene domače vloge, ne pa tudi nizozemske in britanske vloge. Kmalu po ustanovitvi Nove Landsbanki in prenosu domačih vlog na to banko je nastala obveznost izplačila po islandskem sistemu zajamčenih vlog tudi za nizozemske in britanske vloge. V primerjavi z domačimi vlagatelji pa vlagatelji pri podružnicah na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu niso prejeli nobene odškodnine iz islandske sheme, vendar so na koncu prejeli izplačilo iz nizozemske in britanske sheme. 72. Leta 2011 je nadzorni organ Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) vložil tožbo na sodišče EFTE. Zahteval je ugotovitev, da Islandija, pogodbenica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ni ravnala v skladu s svojimi obveznostmi, ki izhajajo iz Direktive 94/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog, ker ni zagotovila izplačila minimalnega zneska odškodnine (20.000 evrov Stopnja kritja se je povečala z 20.000 evrov na 100.000 evrov v letu 2010 (Direktiva 2009/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 o spremembi Direktive 94/19/ES o sistemih zajamčenih vlog).) vlagateljem na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu v danih rokih. Tožbo je kot intervenientka podprla Evropska komisija. 73. Sodišče EFTE je v svoji sodbi z dne 28. januarja 2013 sklenilo, da Islandija ni kršila te direktive, čeprav so bili predpisi EU glede enotnega trga preneseni v pravni red EGP. Predvsem je razsodilo, da direktiva ne obvezuje držav in njihovih pristojnih organov, da zagotovijo odškodnino, če sistem zajamčenih vlog ni zmožen izpolniti svojih obveznosti ob sistemski krizi. Poudarilo je tudi, da imajo države "ob sistemski krizi široko diskrecijsko pravico pri sprejemanju temeljnih odločitev ekonomske politike".
PRAVO
74. Pritožniki so trdili, da niso mogli dvigniti ''starih'' deviznih vlog s svojih računov v podružnicah v Bosni in Hercegovini – slovenske banke v primeru prvih dveh pritožnikov in srbske banke v primeru tretjega pritožnika – kar pomeni, da so vse tožene države kršile 1. člen protokola št. 1 sam po sebi in v povezavi s 14. členom konvencije. Zatrjevali so tudi kršitev 13. člena konvencije.
I. PREDHODNI UGOVORI VLAD
75. Vlade so pozvale veliki senat, naj ponovno preuči sklep senata z dne 17. oktobra 2011, ki pritožbo razglaša za sprejemljivo. Vsaka izmed toženih vlad je trdila, da pritožniki niso v njeni "pristojnosti" (1. člen konvencije), ampak v pristojnosti drugih toženih vlad. Srbska in slovenska vlada sta tudi trdili, da se zahtevki pritožnikov ne nanašajo na "premoženje" v smislu 1. člena Protokola št. 1 in da je njihova pritožba zato nezdružljiva ratione materiae s konvencijo. Vse vlade so se sklicevale na natanko iste utemeljitve kot pred senatom (glej 49. in 50. odstavek sklepa o sprejemljivosti). 76. Pritožniki so izpodbijali te ugovore in so, sklicujoč se med drugim na ugotovitve senata, od Sodišča zahtevali, da jih zavrne. 77. Senat je razsodil, da so pritožniki v pristojnosti vseh toženih držav, saj so v pogajanjih o nasledstvu sprejele, da so ''stare'' devizne vloge del finančnih obveznosti SFRJ, ki si jih morajo deliti (glej 38. in 58. odstavek sklepa o sprejemljivosti). Poleg tega je upošteval obveznost držav naslednic na podlagi mednarodnega prava, da se skupaj dogovorijo o vseh vidikih nasledstva (glej 36. in 58. odstavek tega sklepa). Glede vprašanja združljivosti ratione materiae je senat na podlagi dokazov ugotovil, da ni nobenega razloga za dvom, da so pritožniki imeli ''stare'' devizne vloge v zneskih, ki so jih navedli. Prav tako je ugotovil, da so zahtevki pritožnikov preživeli razpad SFRJ iz številnih razlogov (glej 52.–55. odstavek sklepa o sprejemljivosti). Predvsem je poudaril, da zakonodaja držav naslednic ni nikoli ukinila zahtevkov pritožnikov ali jim kakor koli drugače odvzela pravno veljavnost in da nikoli ni bilo nobenega dvoma, da bodo morale nekatere ali vse države naslednice na koncu izplačati pritožnike:
II. ZATRJEVANA KRŠITEV 1. ČLENA PROTOKOLA ŠT. 1
82. 1. člen Protokola št. 1 h konvenciji se glasi:
Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni."
1. Pritožniki
1. Uporaba 1. člena Protokola št. 1
(i) Splošna načela
III. ZATRJEVANA KRŠITEV 13. ČLENA KONVENCIJE
126. 13. člen konvencije določa:
IV. ZATRJEVANA KRŠITEV 14. ČLENA KONVENCIJE
137. 14. člen konvencije se glasi:
V. UPORABA 46. ČLENA KONVENCIJE
139. Relevantne določbe 46. člena konvencije se glasijo:
2. Končna sodba Sodišča se pošlje Odboru ministrov, ki nadzoruje njeno izvršitev. ...''
1. Splošna načela
VI. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE
151. 41. člen konvencije določa:
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE
1. soglasno zavrne predhodne ugovore vlad; 2. soglasno razsoja, da je Srbija glede Sakiba Šahdanovića kršila 1. člen Protokola št. 1 h konvenciji; 3. soglasno razsoja, da je Slovenija glede Emine Ališić in Aziza Sadžaka kršila 1. člen Protokola št. 1 h konvenciji; 4. razsoja s petnajstimi glasovi proti dvema, da druge tožene države niso kršile 1. člena Protokola št. 1 h konvenciji; 5. soglasno razsoja, da je Srbija glede Sakiba Šahdanovića kršila 13. člen konvencije; 6. soglasno razsoja, da je Slovenija glede Emine Ališić in Aziza Sadžaka kršila 13. člen konvencije; 7. razsoja s petnajstimi glasovi proti dvema, da druge tožene države niso kršile 13. člena konvencije; 8. soglasno razsoja, da ni treba obravnavati pritožbe z vidika 14. člena konvencije v povezavi s 13. členom konvencije in s 1. členom Protokola št. 1 glede Srbije in Slovenije ter da druge tožene države niso kršile 14. člena konvencije v povezavi s 13. členom konvencije in s 1. členom Protokola št. 1; 9. soglasno razsoja, da je to, da srbska in slovenska vlada v svoje sheme za izplačilo "starih" deviznih vlog nista vključili sedanjih pritožnikov in vseh drugih, ki so v enakem položaju, sistemski problem; 10. razsoja s šestnajstimi glasovi proti enemu, da mora Srbija v enem letu in pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Sakib Šahdanović in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor on, dobili izplačane "stare" devizne vloge pod enakimi pogoji kakor srbski državljani, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah srbskih bank; 11. razsoja s šestnajstimi glasovi proti enemu, da mora Slovenija v enem letu in pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Emina Ališić, Aziz Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare" devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank; 12. soglasno odloča, da za eno leto odloži obravnavo vseh podobnih zadev, vloženih proti Srbiji in Sloveniji, ne glede na možnost, da lahko Sodišče kadar koli razglasi za nesprejemljivo vsako tako zadevo ali da jo izbriše s svojega seznama v skladu s konvencijo; 13. razsoja s šestnajstimi glasovi proti enemu,
Sestavljeno v angleščini in francoščini ter razglašeno na javni obravnavi v stavbi Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu 16. julija 2014.
Michael O’Boyle Dean Spielmann namestnik sodnega tajnika predsednik
Skladno z drugim odstavkom 45. člena konvencije in drugim odstavkom 74. člena Poslovnika Sodišča so tej sodbi priložena naslednja ločena mnenja:
Ne more biti dvoma, da so bile pravice pritožnikov po 1. členu Protokola št. 1 in po 13. členu konvencije kršene. V tej zelo zapleteni in težavni zadevi pa se veliki senat ni srečeval samo z vprašanjem odločanja o tem, ali so bile kršene človekove pravice ali ne, temveč tudi o tem, komu pripisati te kršitve, ki so trajale več kot dvajset let, bile vtkane v kontekst razpada SFRJ in tako dobile zgodovinsko razsežnost. Veliki senat je obenem moral odločiti tudi o znesku denarja, ki ga je treba plačati ne samo pritožnikom, temveč tudi vsem tistim, ki so v enakem položaju kot pritožniki. Zato je moral sprejeti odločitev z velikanskimi finančnimi posledicami. Na žalost se ne morem strinjati z rešitvijo, ki jo je sprejela večina.
B. Pripis izključne odgovornosti za kršitev lastninske pravice pritožnikov v breme Slovenije in Srbije
Odgovornost za nadomestilo izgube "starih" deviznih vlog je mogoče obravnavati kot vprašanje civilnega prava (tako je stališče Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, glej 85., 87. in 96. odstavek) ali kot vprašanje nasledstva držav, ki ga je treba razrešiti na podlagi mednarodnega prava (stališče Srbije in Slovenije, glej 89. in 92. odstavek). Večina v velikem senatu je izbrala civilnopravni pristop Civilnopravni pristop je v osnovi upravičljiv v povezavi s sodno prakso slovenskih in srbskih sodišč (glej 44., 45., 49., 51. in 112. odstavek), zanj pa velja, da "nedvomno potrjuje" odgovornost Ljubljanske banke Ljubljana in Investbanke. Vsaj v zvezi s sodno prakso slovenskih sodišč to ni točno. Slovenska sodišča so staro (ne nove!) Ljubljansko banko Ljubljana spoznala za odgovorno glede izplačila "starih" deviznih vlog. Stara Ljubljanska banka Ljubljana (49. odstavek) in Investbanka (47. odstavek) sta v stanju "rehabilitacije" ali stečaja, tako da so civilnopravni zahtevki naslovljeni na insolventni banki. in sprejela odločitev, da je Slovenija sama odgovorna za kršitev pravic Ališićeve in Sadžaka ter Srbija sama za kršitev pravic Šahanovića. Zato morata državi, v katerih so v "jugoslovanskih časih" v socialističnem modelu samoupravljanja združene banke imele sedež, zdaj poplačati vse dolgove, nastale v sistemu, ki ga je ustvarila neka druga država pred začetkom veljavnosti konvencije. Ta rešitev je po mojem mnenju nezadovoljiva in neustrezna, saj temelji na preveliki poenostavitvi zapletenega zgodovinskega dogajanja in pri tem izpušča nekatere pomembne vidike. Čeprav se nedvoumno jasna in "lahka" rešitev zdi vabljiva, bi bilo treba uporabiti bolj razčlenjen pristop.
2. Razpad sistema v "jugoslovanskih časih"
C. Odškodninska shema
2. Odškodnina v zadevah v zvezi s spremembami političnega sistema
D. Alternativna rešitev zadeve
Če povzamem, po mojem mnenju so Slovenija, Bosna in Hercegovina ter Hrvaška odgovorne za kršitev pravic Emine Ališić in Aziza Sadžaka po 1. členu Protokola št. 1 in po 13. členu ter Srbija, Bosna in Hercegovina ter Hrvaška za kršitev pravic Sakiba Šahdanovića po 1. členu Protokola št. 1 in po 13. členu. Medtem ko je Hrvaška odgovorna samo zaradi dolgega trajanja kršitve in bi morala plačati del odškodnine za nepremoženjsko škodo, glavno odgovornost nosita Slovenija in Srbija, ki bi morali plačati večji del odškodnine za premoženjsko škodo, Bosna in Hercegovina pa je odgovorna samo za manjši del škode, nastale v obeh primerih. Na podlagi deljene odgovornosti za sistem, ustvarjen v SFRJ, bi morale pri načrtovanju ustreznega odškodninskega mehanizma sodelovati vse tožene države. Na tem temelju bi bilo mogoče ustrezno povrniti škodo tistim, ki so jim bila nezakonito odvzeta njihova sredstva, in zagotoviti izvršitev sodbe v kratkem časovnem obdobju. Podatki o posegih v dokument Avtor: Špela Rajšek Datum kreiranja dokumenta: 11/14/2014 Datum spremembe: 12/10/2014