1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 33595/02) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovi pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju.: Konvencija) 11. junija 2001. vložil slovenski državljan, gospod Uroš Herič (v nadaljevanju: pritožnik).
2. Pritožnika je zastopala Odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3. Pritožnik je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjeval, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Navajal je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen. Konvencije).
4. Dne 7. septembra 2004 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem. obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in utemeljenosti zadeve.
DEJSTVA
5. Pritožnik je bil rojen. leta 1966. in živi v Žalcu. 6. Dne 9. aprila 1993 se je pritožnik resno poškodoval v prometni nesreči, v kateri je postal trajni invalid. Pred tem je bil sklenil nezgodno zavarovanje pri. ZT.
7. Dne 12. oktobra 1995 je pritožnik vložil tožbo proti ZT pri Okrožnem sodišču v Celju in zahteval izplačilo invalidnine v višini 1.656.732 SIT (približno 6.900 EUR (eurov)) za v nesreči utrpele poškodbe.
Na podlagi, inter-alga, izvedenskega mnenja in delno izplačane odškodnine je pritožnik med postopkom trikrat spremenil svoj zahtevek.
Med 24. majem 1996 in 21. majem 2001 je pritožnik šestkrat vložil pripravljalne vloge in. ali predlagal dokaze.
Od treh narokov za obravnavo, med 3. septembrom 1996 in 30. majem 2001, ni bil noben preložen na zahtevo pritožnika,
Med postopkom je sodišče določilo izvedenca medicinske stroke. Sodišče je pridobilo tudi dodatno izvedenska mnenje. Na zadnjem naroku za obravnavo je sodišče odločilo, da sodbo izda pisno. Sodba, ki je delno ugodila zahtevku pritožnika, je bila pritožniku vročena 3. decembra 2001.
PRAVO
4. Glede obravnavane zadeve Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
5. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.
1. Obdobje, ki ga je treba pri tern upoštevati, se je začelo 1.2. oktobra 1995, na dan, ko je pritožnik vložil tožbo pri Okrožnem sodišču v Celju, in seje končalo 30. marca 2005, na dan, ko je bila pritožniku vročena sodba Višjega sodišča v Celju. Upoštevano obdobje je torej trajalo več kot devet let in pet mesecev na dveh. stopnjah sojenja. Zaradi vrnitve sodbe, je bila zadeva obravnavana na štirih stopnjah sojenja.
2. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenost zadeve, ravnanje pritožnika in vpletenih oblasti ter presoja, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender v. Francija [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-Vil).
3. Po proučitvi vsega predloženega gradiva in ob upoštevanju pomena zadeve za pritožnika (predvsem izplačilo invalidnine), Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku.
21. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen Konvencije zahteva, da se zagotovi učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve pa sojenju v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena (gl. Kudla v. Poljska [GC], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000Xl). Sodišče ugotavlja, da je ugovore in trditve, ki jih je predložila Vlada, zavrnilo v prejšnjih zadevah (gl. Lukenda, naveden zgoraj) in ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi prišlo do drugačnega zaključka.
22. Zato Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 1.3. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, na podlagi katere bi lahko uveljavljal svojo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena.
23. 4.1. člen Konvencije določa: »Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.«
A. Škatla
24. Pritožnik je zahteval 10.000 EUR (eurov) za nepremoženjsko škodo.
25. Vlada je zahtevku oporekala.
27. Pritožnik je zahteval tudi približno h050 EUR (eurov) za stroške postopka pred. Sodiščem. 28. Vlada je zahtevku oporekala po višini.
Vincent BERGER Corneliu BIRSAN sodni tajnik predsednik senata Podatki o posegih v dokument