POSTOPEK
1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 71463/01) proti Republiki Sloveniji, ki sta jo na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) pri Sodišču 19. maja 2001 vložila dva slovenska državljana, gospa Franja Šilih in gospod Ivan Šilih (v nadaljevanju: pritožnika). 2. Pritožnika sta trdila, da je njun sin umrl zaradi zdravniške malomarnosti in da so bile zaradi neučinkovitosti slovenskega sodnega sistema pri ugotavljanju odgovornosti za njegovo smrt prekršene njune pravice iz 2., 3., 6., 13. in 14. člena Konvencije. 3. Pritožba je bila dodeljena Tretji sekciji Sodišča (prvi odstavek 52. člena Poslovnika Sodišča). V okviru Tretje sekcije je bil v skladu s prvim odstavkom 26. člena Poslovnika ustanovljen senat za obravnavo zadeve (prvi odstavek 27. člena Konvencije). 4. Dne 11. oktobra 2004 je predsednik Senata odločil, da se bo v skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije in 54. a členom Poslovnika Sodišča hkrati obravnavala sprejemljivost in vsebina pritožbe in da je treba po točki b drugega odstavka 54. člena Poslovnika Sodišča Vlado povabiti k predložitvi pisnih stališč o sprejemljivosti in vsebini zadeve. 5. Dne 28. junija 2007 je Senat, ki so ga sestavljali Corneliu Bîrsan, predsednik, Boštjan M. Zupančič, Jean-Paul Costa, Alvina Gyulumyan, Davíd Thór Björgvinsson, Ineta Ziemele, Isabelle Berro-Lefèvre, sodniki, ter tudi Santiago Quesada, sodni tajnik, izdal sodbo, s katero je soglasno razglasil pritožbo za delno sprejemljivo in soglasno ugotovil, da je prišlo do procesne kršitve 2. člena Konvencije ter da ni treba ločeno obravnavati pritožb, ki se nanašajo na trajanje civilnega in kazenskega postopka in na zatrjevano nepravičnost kazenskega postopka po 6. členu Konvencije ali na zatrjevano kršitev 13. člena Konvencije. 6. Dne 27. septembra 2007 je Vlada v skladu s 43. členom Konvencije zahtevala, naj se zadeva predloži Velikemu senatu. 12. novembra 2007 je svèt Velikega senata ugodil njeni zahtevi. 7. Sestava Velikega senata je bila določena v skladu z določbami drugega in tretjega odstavka 27. člena Konvencije in 24. člena Poslovnika Sodišča. Na zadnjih posvetovanjih je nadomestni sodnik Päivi Hirvelä nadomestil Antonello Mularoni, ki se ni mogla udeležiti nadaljnjega obravnavanja zadeve (tretji odstavek 24. člena Poslovnika Sodišča). 8. Pritožnika in Vlada so vsak vložili vlogo o sprejemljivosti in vsebini pritožbe. Vsaka od strani je pisno odgovorila na vlogo nasprotne strani. 9. Dne 2. aprila 2008 je bila v zgradbi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu opravljena javna obravnava (tretji odstavek 59. člena Poslovnika Sodišča). Pred Sodiščem so se zglasili:
(b) za pritožnika gospod B. Grubar, svetovalec, gospa F. Šilih, gospod I. Šilih, pritožnika, gospod T. Žiger, gospod U. Grubar, strokovna svetovalca.
DEJSTVA
I. OKOLIŠČINE ZADEVE
10. Pritožnika Franja in Ivan Šilih sta bila rojena leta 1949 oziroma 1940 in živita v Slovenj Gradcu. 11. Dne 3. maja 1993 med poldnevom in eno uro popoldan je Gregor Šilih, 21-letni sin pritožnikov, poiskal zdravniško pomoč v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, med drugim zaradi slabosti in srbečice kože. Pregledala ga je dežurna zdravnica dr. M.E.. Na podlagi diagnoze urtikarije (vrsta alergijske reakcije) je M.E. odredila intravenozno vbrizganje zdravil, ki sta vsebovali glukokortikosteroid (Dexamethason) in antihistaminik (Synopen). Po injekcijah se je stanje sina pritožnikov znatno poslabšalo. Vzrok za to je verjetno bilo dejstvo, da je bil alergičen na eno od obeh zdravil. Njegova koža je postala zelo bleda, pričel je drgetati in zeblo ga je; M.E. je opazila znake tahikardije. Postavljena je bila diagnoza anafilaktičnega šoka. Posledično je bil sin pritožnikov ob 13.30 uri premeščen na oddelek intenzivne nege. M.E. je med drugim odredila doziranje adrenalina. Do prihoda kardiologa je sin pritožnikov prenehal dihati in ni več imel pulza. Opravljena je bila kardiopulmonarna reanimacija. Ob približno 14.15 uri so sina pritožnikov priklopili na umetna pljuča, njegov krvni tlak in pulz sta bila v mejah normale, vendar pa je še vedno bil v komi; utrpel je hudo okvaro možganov. 12. Dne 4. maja 1993 je bil premeščen v Klinični center v Ljubljani, kjer je 19. maja 1993 umrl. 13. V okviru domačih postopkov sta bila sporna točen čas dogodkov, ki so privedli do smrti sina pritožnikov, in ravnanje M.E. po tem, ko je ugotovila poslabšanje njegovega stanja. 14. Dne 13. maja 1993 sta pritožnika na Temeljno javno tožilstvo Maribor, Enoto v Slovenj Gradcu vložila kazensko ovadbo proti M.E. zaradi suma storitve kaznivega dejanja nevestnega zdravljenja, ki je bilo po smrti sina pritožnikov okvalificirano kot hudo kaznivo dejanje zoper človekovo zdravje. Pritožnika sta trdila, da je M.E. s tem, ko je vbrizgala dve injekciji z zdravili, napačno zdravila njunega sina, in da ni sprejela ustreznih ukrepov po tem, ko se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. 15. V predkazenskem postopku je policija zasegla medicinsko dokumentacijo, ki se je nanašala na zdravljenje, ki ga je prejel sin pritožnikov, po njegovi smrti pa je dežurni preiskovalni sodnik odredil Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani, naj opravi obdukcijo in izdela izvedensko mnenje. 16. Dne 26. avgusta 1993 je policija javnemu tožilstvu predložila poročilo, iz katerega izhaja, da je Ministrstvo za zdravstvo naložilo Zdravniškemu društvu, naj ustanovi komisijo, ki bo pripravila mnenje v zadevi. Komisijo so sestavljali isti izvedenci, ki so izdelali izvedensko mnenje (gl. odstavek 17 spodaj). Kot navaja poročilo, je bilo mnenje 11. junija 1993 poslano na Ministrstvo za zdravstvo, ki ga je 19. junija 1993 objavilo v dveh najpomembnejših slovenskih dnevnikih časopisih. 17. Dne 1. julija 1993 je Inštitut za sodno medicino v Ljubljani predložil izvedensko mnenje, ki je med drugim navajalo:
Zdravljenje anafilaktičnega šoka v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec je bilo, kot izhaja iz medicinske dokumentacije, v skladu z ustaljeno medicinsko prakso.
Na posledično ventrikularno fibrilacijo je vplivala okužba srčne mišice, do katere je pri Gregorju Šilihu moralo priti več tednov pred 3. majem 1993.
Po tem, ko je prišlo do ventrikularne fibrilacije, je bolnišnično osebje izvajalo oživljanje. Glede na medicinsko dokumentacijo je bilo to izvedeno v skladu z ustaljeno medicinsko prakso.
V času od sprejema Gregorja Šiliha v Splošno bolnišnico Slovenj Gradec do njegove smrti pri njegovem zdravljenju nismo zasledili ravnanj ali opustitev, ki bi jih lahko označili kot jasno neprimerna ali nevestna.«
…
Četudi so reakcije [pritožnikov], trditve in predlogi morda kdaj pretirani, pa gre pri ravnanju državnih organov (tudi sodišča) vendarle upoštevati njuno hudo duševno stisko in obremenitev … [torej dejstvo, ki] utegne upravičevati še posebej spoštljiv in prilagojen način vodenja obravnave, ne da bi bilo pri tem kršeno katerokoli temeljno načelo pravdnega postopka na škodo nasprotne stranke. Zapisnik glavne obravnave daje slutiti prej napeto kot sproščeno ozračje med obravnavanjem, na kar kažejo tudi zapisi posameznih dialogov med sodnico in odvetnico tožeče stranke.«
II. UPOŠTEVNO DOMAČE PRAVO IN PRAKSA
(2) Glede uvedbe, izvedbe, prekinitve in ustavitve preiskave se smiselno uporabljajo tiste določbe tega zakona, ki se nanašajo na ... potek preiskave na zahtevo državnega tožilca.
(3) Ko preiskovalni sodnik spozna, da je preiskava končana, obvesti o tem oškodovanca kot tožilca ... in ga opozori, da mora v petnajstih dneh vložiti obtožnico ... in da se bo štelo, da je odstopil od pregona, če tega ne bi storil, in bo postopek s sklepom ustavljen. Tako opozorilo mora dati preiskovalni sodnik tudi, če senat zavrne predlog oškodovanca kot tožilca ... za dopolnitev preiskave zato, ker misli, da je stanje stvari dovolj razjasnjeno.«
...
(3) da je kazenski pregon zastaran ...
(4) da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe.«
Odločba sodišča o predhodnem vprašanju ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.
V pravdnem postopku je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega.«
1. če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (12. člen)...«
V vseh primerih se nadaljuje prekinjeni postopek na predlog stranke, brž ko preneha razlog za prekinitev.«
III. IZJAVA SLOVENIJE Z DNE 28. JUNIJA 1994 NA PODLAGI NEKDANJIH 25. IN 46. ČLENA KONVENCIJE
105. Dne 28. junija 1994 je minister za zunanje zadeve Republike Slovenije ob deponiranju ratifikacijskih listin Konvencije pri generalnem sekretarju Sveta Evrope podal naslednjo izjavo:
Republika Slovenija izjavlja, da na podlagi 46. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 6. člena Protokola št. 4 in 7. člena Protokola št. 7 za nedoločen čas, ob pogoju vzajemnosti, priznava pristojnost Sodišča za človekove pravice kot obvezno ipso facto in brez posebnega soglasja, v vseh zadevah v zvezi z razlago in uporabo te Konvencije ter njenih protokolov in ki se nanašajo na dejstva, iz katerih izvirajo zatrjevanje kršitve, ki so nastala po začetku veljavnosti Konvencije in njenih protokolov za Republiko Slovenijo.«
2. Kršitev mednarodne obveznosti z dejanjem države, ki ima trajajočo naravo, se razteza preko celotnega obdobja, med katerim se dejanje nadaljuje in ostaja v nasprotju z mednarodno obveznostjo.
3. Do kršitve mednarodne obveznosti, ki od države zahteva preprečitev danega dogodka, pride takrat, ko se dogodek zgodi, in se razteza preko celotnega obdobja, med katerim se dogodek nadaljuje in ostaja v nasprotju s to obveznostjo.«
Dejstva ali situacije, ki jih je v tej zvezi treba upoštevati, so tista, v zvezi s katerimi je prišlo do spora, ali z drugimi besedami, kot je navedlo Stalno sodišče v zadevi, ki se je nanašala na Električno družbo iz Sofije in Bolgarijo, samo "tista, ki jih je treba šteti za izvor spora", tista, ki so njegov "pravi vzrok". ... Stalno sodišče je tako razlikovalo med situacijami ali dejstvi, ki predstavljajo izvor pravic, ki jih zatrjuje ena od pogodbenic, in situacijami ali dejstvi, ki so izvor spora. Samo ta zadnja je mogoče upoštevati za namen uporabe izjave, s katero se sprejema pristojnost Sodišča.«
78. V luči teh premislekov in v skladu z določbo 28. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu iz leta 1969 Sodišče sprejema ugovor ratione temporis pristojnosti...«
84. Sodišče ugotavlja, da dejstva, do katerih je prišlo po priznanju pristojnosti Sodišča s strani El Salvadorju in ki se nanašajo na zatrjevani kršitvi 8. in 25. člena Konvencije v povezavi s prvim odstavkom 1. člena, niso izključena z omejitvijo, ki jo je vzpostavila država, ker se nanašajo na sodni postopek, ki predstavlja neodvisna dejstva. Ta se je začel po tem, ko je El Salvador priznal pristojnost Sodišča, in lahko predstavljajo specifične in avtonomne kršitve, ki se nanašajo na odklonitev pravnega varstva, do katerega je prišlo po priznanju pristojnosti Sodišča.
94. Zato se je Sodišče odločilo zavreči predhodni ugovor časovne nepristojnosti glede zatrjevanih kršitev 8. in 25. člena Konvencije v povezavi s prvim odstavkom 1. člena in glede katere koli kršitve, katere dejstva ali začetek so se zgodili po 6. juniju 1995, torej po datumu, ko je država pri Generalnem sekretariatu Organizacije ameriških držav deponirala instrumente, ki priznavajo pristojnost Sodišča.«
44. Posledično se iz razlogov, navedenih zgoraj, ta predhodni ugovor zavrne.
141. Sodišče je zgoraj ugotovilo, da nima pristojnosti glede dogodkov, do katerih je prišlo 29. novembra 1986 v vasi Moiwana; ne glede na to pa ima Tribunal pristojnost za obravnavo izpolnjevanja obveznosti za preiskavo teh dogodkov s strani države (odstavek 43 zgoraj). Nadaljnja ocena bo ugotovila, ali je bila ta obveznost izpolnjena v skladu s standardi iz 8. in 25. člena Ameriške konvencije.
163. Glede številnih vidikov, ki jih je presojalo zgoraj, Sodišče ocenjuje, da predstavlja močno pomanjkljiva preiskava s strani Surinama na vas Moiwana v letu 1986 grobo oviranje pravosodja, in da dolgo obdobje, ki je preteklo brez razjasnitve dejstev in kaznovanja odgovornih, nasprotuje merilom za dostop do pravnega varstva in dolžnost izvedbe postopka, ki sta zapisani v Ameriški konvenciji.
164. Posledično Tribunal razglaša, da je država na škodo članov skupnosti Moiwana prekršila prvi odstavek 8. člena in 25. člen Ameriške konvencije v povezavi s prvim odstavkom 1. člena te pogodbe.«
I. OBSEG ZADEVE PRED VELIKIM SENATOM
119. V svoji sodbi z dne 28. junija 2007 je Senat razglasil za sprejemljive pritožbe, ki so se nanašale na procesni vidik 2. člena Konvencije, trajanje civilnega in kazenskega postopka in pravičnost kazenskega postopka po 6. členu ter zatrjevano pomanjkanje učinkovitega pravnega sredstva po 13. členu. Pritožbe, ki so se nanašale na vsebinski vidik 2. člena, pravičnost civilnega postopka po 6. členu in pritožbi po 3. in 14. členu so bile razglašene za nesprejemljive. 120. Sodišče ponovno poudarja, da v kontekstu tretjega odstavka 43. člena »zadeva«, ki je predložena Velikemu senatu, obsega vse vidike pritožbe, kot jo je za sprejemljivo razglasil Senat. To pa ne pomeni, da Veliki senat ne bi smel, kjer je to potrebno, na enak način kot Senat presojati tudi vprašanj, ki se nanašajo na sprejemljivost pritožbe, na primer na podlagi zadnjega dela četrtega odstavka 35. člena Konvencije (ki Sodišču omogoča, da »zavrne vsako pritožbo, za katero meni, da je nedopustna, … v kateri koli fazi postopka«), ali kjer so bila ta vprašanja združena s presojanjem vsebine zadeve ali pa so sicer pomembna za presojo v fazi odločanja o vsebini (K. in T. proti Finski [VS], št. 25702/94, odstavka 140-41, ESČP 2001-VII). 121. V luči navedenega in ob upoštevanju navedb strank pred Velikim senatom bo Sodišče nadaljevalo s presojo dela pritožbe, ki ga je za sprejemljivega razglasil Senat.
II. PROCESNI VIDIK ZATRJEVANE KRŠITVE 2. ČLENA KONVENCIJE
122. Pritožnika sta se pritožila, da kazenski in civilni postopek, ki sta ju sprožila, nista omogočila hitre in učinkovite ugotovitve odgovornosti za smrt njunega sina. Zadevni del 2. člena Konvencije določa:
(i) Vlada
(α) Dosedanja upoštevna sodna praksa
1. Sodba Senata
III. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE
212. Pritožnika sta se pritožila po prvem odstavku 6. člena Konvencije zaradi nepravičnosti kazenskega postopka in trajanja obeh postopkov. Zadevni del 6. člena se glasi, kot sledi:
IV. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE
217. 41. člen Konvencije določa:
151. V zvezi z nepremoženjsko škodo Sodišče po prostem preudarku in ob upoštevanju zneskov, ki jih je dodelilo v podobnih primerih, ter kršitve, ki jo je ugotovilo v obravnavani zadevi, prisoja pritožnikoma celotni zahtevani znesek, namreč 7.540 EUR.«
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE
1. zavrne s petnajstimi glasovi za in dvema proti predhodni ugovor Vlade, ki se nanaša na pomanjkanje časovne pristojnosti; 2. soglasno združi z obravnavanjem vsebine predhodni ugovor Vlade, ki se nanaša na izčrpanje notranjih pravnih sredstev v civilnem postopku glede procesnega vidika 2. člena Konvencije, in ga zavrne; 3. soglasno zavrne predhodni ugovor Vlade glede neizčrpanja notranjih pravnih sredstev; 4. razsoja s petnajstimi glasovi za in dvema proti, da je prišlo do kršitve 2. člena Konvencije v njegovem procesnem delu; 5. razsoja s petnajstimi glasovi za in dvema proti, da ni potrebno posebej obravnavati pritožb po 6. (trajanje kazenskega in civilnega postopka ter poštenost kazenskega postopka) in 13. členu Konvencije, 6. razsoja s šestnajstimi glasovi za in enim proti
Michael O’Boyle Christos Rozakis namestnik sodnega tajnika predsednik senata V skladu z drugim odstavkom 45. člena Konvencije in drugim odstavkom 74. člena Poslovnika Sodišča so tej sodbi priložena naslednja mnenja: (a) pritrdilno mnenje sodnika Lorenzna; (b) pritrdilno mnenje sodnika Zupančiča; (c) pritrdilno mnenje sodnika Zagrebelskyja, ki se mu pridružujejo sodniki Rozakis, Cabral Barreto, Spielmann in Sajó; d) skupno odklonilno mnenje sodnikov Bratze in Türmena.
Ker Sodišče zaradi časovne nepristojnosti ne more obravnavati navedb pritožnikov, ki se nanašajo na dogodke iz leta 1994, ne more preverjati, ali so ti dogodki privedli do obveznosti na strani ruskih oblasti za izvedbo učinkovite preiskave obravnavane zadeve (gl. Moldovan in drugi proti Romuniji (sklep), št. 41138/98, 13. marec 2001).
Enako za zatrjevano opustitev tega, da bi se ugotovilo, kdo so storilci, in da bi se zagotovilo njihovo kaznovanje, ni mogoče reči, da predstavlja trajajoče stanje, saj Sodišče ne more zaključiti, ali je takšna obveznost [sploh] obstajala (gl. Voroshilov proti Rusiji (sklep), št. 21501/02, 8. december 2005).
Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen Konvencije zagotavlja dostopnost pravnega sredstva na domači ravni, kadar obstaja »iztožljiv zahtevek« v zvezi s kršitvijo materialne konvencijske pravice (gl. Boyle in Rice proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 27. aprila 1988, Serija A št. 131, odstavek 52).
Ker je Sodišče ugotovilo, da [so dejstva, ki so podlaga] za zahtevek pritožnikov po 2. členu Konvencije, izven njegove jurisdikcije ratione temporis, ni pristojno za obravnavo tega, ali sta pritožnika imela "verjeten zahtevek" v zvezi s kršitvijo materialne konvencijske pravice. Zato njune trditve po 13. členu prav tako ne spadajo v časovno pristojnost Sodišča (gl. Meriakri proti Moldovi (sklep), št. 53487/99, 16. januar 2001). Iz tega sledi, da je ta del pritožbe ratione temporis neskladen z določbami Konvencije v smislu tretjega odstavka 35. člena in ga je treba v skladu s četrtim odstavkom 35. člena zavreči.« (poudarek dodan)