Ta sodba bo postala dokončna pod pogoji iz drugega odstavka 44. člena Konvencije. Mogoče je, da bo na njej opravljena uredniška redakcija.
V zadevi Ješič proti Sloveniji
je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:
gospod J. Hedigan, predsednik senata,
gospod B.M. Zupančič,
gospod L. Caflisch,
gospod V. Zagrebelsky,
gospod E. Myjer,
gospod David Thór Björgvinsson,
gospa I. Ziemele, sodniki,
in gospod V. Berger, sodni tajnik,
po posvetovanju za zaprtimi vrati 6. aprila 2006
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 38341/02) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 7. oktobra 2002 vložila slovenska državljanka gospa Desa Ješič (pritožnica).
2. Pritožnico je zastopala Odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3. Pritožnica je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjevala, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bila udeležena kot stranka, predolgo. Navajala je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).
4. 15. septembra 2004 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in o utemeljenosti zadeve.
DEJSTVA
5. Pritožnica je bila rojena leta 1955 in živi v Žalcu.
6. Dne 1. decembra 1998 se je pritožnica poškodovala v prostorih podjetja S, ko ji je spodrsnilo. S je imel sklenjeno zavarovanje pri zavarovalnici ZA.
7. Dne 14. julija 1999 je pritožnica vložila tožbo proti ZA pri Okrožnem sodišču v Celju in zahtevala odškodnino v znesku 2.210.310 tolarjev (približno 9.210 eurov) za nastalo škodo.
Med 16. septembrom 1999 in 17. aprilom 2003 je pritožnica vložila štiri pripravljalne vloge in/ali predlagala dokaze.
Med 8. majem 2001 in 21. marcem 2002 je trikrat zahtevala, naj se določi narok za glavno obravnavo.
Noben od štirih narokov za glavno obravnavo med 12. septembrom 2002 in 8. majem 2003 ni bil preložen na pritožničin predlog.
Med postopkom je sodišče določilo sodnega izvedenca medicinske stroke. Na njenem domu je zaslišalo eno od prič.
Na zadnjem naroku je sodišče odločilo, da bo sodbo izdalo pisno. Sodba, ki je delno ugodila pritožničinemu zahtevku, je bila pritožnici vročena 23. junija 2003.
8. Dne 4. julija 2003 se je pritožnica pritožila na Višje sodišče v Celju. Pritožila se je tudi zavarovalnica.
Dne 7. aprila 2005 je sodišče delno ugodilo obema pritožbama in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodba je bila pritožnici vročena 5. maja 2005.
9. Dne 21. septembra 2005 je pritožnica umaknila svoj zahtevek, saj sta stranki dosegli izvensodno poravnavo. V svojem dopisu Okrožnemu sodišču v Celju 21. septembra 2005 se je odpovedala pravici do pisnega sklepa sodišča o zaključku postopka.
PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE
10. Pritožnica se je pritožila zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Skliceval se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«
11. Vsebinsko je pritožnica nadalje navajala, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo glede nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa:
»Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«
A. Dopustnost
12. Vlada se je sklicevala na to, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
13. Pritožnica je izpodbijala to navedbo in trdila, da domača pravna sredstva niso učinkovita.
14. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevam Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005).V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da pravna sredstva, ki jih je pritožnik imel na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
15. Kar zadeva obravnavano zadevo, Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
16. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.
B. Utemeljenost zadeve
1. Prvi odstavek 6. člena
17. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 14. julija 1999, na dan, ko je pritožnica vložila tožbo pri Okrožnem sodišču v Celju, in se končalo 21. septembra 2005, na dan, ko je pritožnica umaknila svoj zahtevek. Trajalo je torej približno šest let in dva meseca na dveh stopnjah sojenja.
18. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender proti Franciji [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).
19. Po proučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku.
Prišlo je torej do kršitve prvega odstavka 6. člena.
2. 13. člen
20. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen Konvencije zahteva, da se zagotovi učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena (gl. Kudła proti Poljski [GC], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000-XI). Sodišče ugotavlja, da je ugovore in trditve, ki jih je predložila Vlada, zavrnilo v prejšnjih zadevah (gl. Lukenda, naveden zgoraj) in ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi prišlo do drugačnega zaključka.
21. Zato Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 13. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnica mogla pridobiti odločbo, na podlagi katere bi lahko uveljavljala svojo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena.
II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE
22. 41. člen Konvencije določa:
»Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.«
A. Škoda
23. Pritožnica je zahtevala 5.000 EUR (eurov) za nepremoženjsko škodo.
24. Vlada je zahtevku oporekala.
25. Sodišče ocenjuje, da je pritožnica gotovo utrpela nepremoženjsko škodo. Po prostem preudarku ji po tej postavki Sodišče prisoja 3.200 EUR (eurov).
B. Stroški
26. Pritožnica je zahtevala tudi približno 1.200 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem.
27. Vlada je zahtevku oporekala po višini.
28. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov le, če dokaže, da so dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Sodišče ugotavlja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali tudi pritožnika v zadevi Lukenda (navedeni zgoraj), vložili približno 400 pritožb, ki so, razen kar se tiče dejstev, praktično enake kot obravnavana. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožnici razumno prisoditi znesek 1.000 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem.
C. Zamudne obresti
29. Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
1. razglaša, da je pritožba dopustna;
2. razsoja, da je prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije;
3. razsoja, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije;
4. razsoja
a) da mora tožena država pritožnici v treh mesecih od dne, ko postane po drugem odstavku 44. člena Konvencije sodba dokončna, plačati 3.200 EUR (tri tisoč dvesto eurov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč eurov) za stroške postopka, zvišano za morebitni davek;
b) da se po izteku navedenih treh mesecev do plačila obračunajo na navedene zneske linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke;
5. zavrne v preostalem delu pritožničin zahtevek po pravičnem zadoščenju.
Sodba je napisana v angleščini in pisno notificirana 27. aprila 2006 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.
Vincent Berger John Hedigan
sodni tajnik predsednik senata