Gavranič: 33573/02

Zapri

edit profil

Evidenca Zadev
Gavranič

Gavranič: 33573/02

Razvrstitev po kršitvah

KONVENCIJA - 6/1

Podatki zadeve

Zaporedna številka : 149
Vlagatelj: Gavranič
Oznaka vloge : 33573/02

Odločbe/Sodbe:
sklep o dopustnosti

Vrsta odločitev:
ni utemeljen

Ključne besede:
Konvencija-13...Pravica do učinkovitega pravnega sredstva, Konvencija-6...Pravica do poštenega sojenja

Nahajališče: Strasbourg

Vrste odločitve

Datum odločitve: 11/23/2006
Rezervna klasifikacija:

Zgodovina sprememb zadeve

Opombe - vsebina

Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:

gospod J. HEDIGAN,

predsednik senata,

gospod. B. M. ZUPANCIČ, gospod V. ZAGREBELSKY, gospa A. GYULUMYAN, gospod E. MYJER,

gospa I. ZIEMELE,

gospa I. BERRO-LEFEVRE, sodniki in gospod V. BERGER, sadni tajnik,
je ob upoštevanju zgornje pritožbe, ki je bila vložena 11. junija 2001,
ob upoštevanju odločitve, da uporabi tretji odstavek 29. člena Konvencije in po pregledovanju dopustnosti in utemeljenosti zadeve,
ob upoštevanju opazovanj, ki jih je predložila obtožena Vlada in opazovanj, ki jih je v odgovor predložila pritožnica,
po posvetovanju za zaprtimi vrati, odločilo naslednje:

DEJSTVA

Pritožnica, Katja Gavranič, je državljanka Bosne in Hercegovine, rojena leta 1965 in živi v Velenju. Pred Sodiščem jo je zastopala Odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Berbič, generalni državni pravobranilec.

Dejstva o zadevi, kot sta jih predložili obe stranki, se lahko povzame, kot sledi.

Dne 29. novembra 1994 seje pritožnica poškodovala med odhajanjem iz stavbe, kjer je delala. Pritožničin delodajalec je imel sklenjeno zavarovanje pri zavarovalnici ZT.
Dne 22. julija 1996 je pritožnica vložila civilno tožbo proti ZT pri Okrajnem sodišču v Celju in zahtevala odškodnino v višini 355.538 tolarjev (približno 1.480 eurov) za nastalo škodo.

Dne 1. julija 1997 je sodišče opravilo obravnavo.

Dne 3. julija 1997 je pritožnica vložila pripravljalne vloge.

Dne 26. novembra 1997 in 29. marca 1998 je pritožnica zahtevala, da se določi narok za glavno obravnavo.

Dne 14. maja 1998 je sodišče opravilo obravnavo in zaslišalo pet prič.

Dne 14. septembra 1998 je pritožnica zahtevala, da se določi narok za glavno obravnavo.
Dne 26. novembra 1998 je sodišče obravnavalo zadevo, zaslišalo pritožnico in dve priči. Sodišče je odločilo, da bo izdalo pisno sodbo o odškodninski odgovornosti.
Sodba, ki je ugodila pritožničinem zahtevku, je bila pritožnici vročena 10. decembra 1998. Odločitev o višini dosojene odškodnine za utrpelo škodo, je bila oddvojena za nadaljnjo preiskavo.

Dne 28. decembra 1998 seje ZT pritožila na Višje sodišče v Celju.

Dne 23. junija 1999 je sodišče zavrglo pritožbo ZT.

Sodba je bila pritožnici vročena 26. avgusta 1999.

Dne 17. septembra 1999 je ZT vložila revizijo na Vrhovno sodišče.

Dne 24. maja 2000 je sodišče delno ugodilo pritožbi ZT in odločilo, da sta obe stranki enako odgovorni za nesrečo.

Sodba je bila pritožnici vročena 12. julija 2000.

Dne 28. julija 2000 je pritožnica vložila ustavno pritožbo.

Dne 11. junija 2001 je Ustavno sodišče odločilo, da pritožba pritožnice ni dopustna. Sklep je bil pritožnici vročen 4. julija 2001.

Medtem je 9. oktobra 2001 pritožnica vložila pripravljalne vloge pri Okrajnem sodišču v Celju glede višine dosojene odškodnine za utrpelo škodo.

Dne 26. oktobra 2000 je sodišče določilo sodnega izvedenca medicinske stroke. Dne 5. februarja 2001 je pritožnica vložila pripravljalne vloge.

Dne 12. aprila 2001 je sodišče opravilo obravnavo. Sodišče je odločilo, da bo izdalo pisno sodbo.
Sodba, ki je delno ugodila zahtevku pritožnice, je bila pritožnici vročena 25. aprila 2001.

Dne 9. maja 2001 seje pritožnica pritožila na Višje sodišče v Celju.

Dne 19. junija 2002 je sodišče delno ugodilo pritožbi pritožnice in ponovno preučilo zadevo v zvezi z zahtevkom glede stroškov.

Dne 10. julija 2002 je Okrajno sodišče v Celju izdalo novo odločbo glede stroškov. Pritožnica seje pritožila na to odločbo na Višje sodišče v Celju, ki je 20. decembra

2002 delno ugodilo pritožbi pritožnice in zvišalo višino odškodnine za utrpelo škodo. Sklep je bil pritožnici vročen 16. januarja 2003.

PRITOŽBE

Pritožnica se je pritožila na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije, da je predolgo trajanje postopka kršilo njeno pravico do pravičnega sojenja. Pritožila se je tudi na podlagi 13. člen o pomanjkanju učinkovitih domačih pravnih sredstev zaradi predolgega trajanja postopka.
PRAVO

Pritožnica se je pritožila zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Sklicevala se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«

Vsebinsko je pritožnica nadalje navajala, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo glede nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa:

»Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storita uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

a. 1, odstavek 6e člena

Obdobje, ki gaje treba pri tein upoštevati, se je začelo 22. julija 1996, na dan, ko je pritožnica vložila tožbo pri Okrajnem sodišču v Celju, in se je končalo 16. januarja 2003, na dan, ko je bil pritožnici vročen sklep Višjega sodišča v Celju. Upoštevano obdobje je torej trajalo skoraj šest let in šest mesecev na štirih stopnjah sojenja. Zaradi oddvojitev se je o zadevi odločalo na osmih stopnjah sojenja.
Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender proti Franciji [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).
Kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje zaslišalo sedem prič in določilo sodnega izvedenca medicinske stroke, se Sodišču domači postopek ne zdi preveč zapleten.
Sodišče potrjuje, da je bila zadeva pomembna za pritožnico in da njeno ravnanje v postopku ni prispevalo večjih zamud v postopku.
Kljub zgornjim ugotovitvam, Sodišče meni, da so domača sodišča, udeležena v zadevnem postopku, pritožničine zahteve na hitro preučila. Sodišče prve stopnje je potrebovalo enajst mesecev, da je določilo datum prve obravnave, toda hiter razvoj v nadaljevanju postopka je prevladal nad to začetno zamudo.
Po proučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso, Sodišče ocenjuje, da trajanje postopka v obravnavani zadevi ni bilo predolgo in izpolnjuje zahtevo po sojenju v razumnem roku. Celotno trajanje postopka, če se upošteva število stopenj, udeleženih v postopku, se še vedno zdi razumno (gl. Cesarini proti Italiji, sodba z dne 12. oktober 1992, serija A, št. 245-B).
Iz tega sledi, da je pritožničina pritožba nedvomno neutemeljena in nedopustna v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 35. člena Konvencije.

13. člen

Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen Konvencije zahteva, da se zagotovi učinkovito pravno sredstvo, ki se vsebinsko nanaša na »utemeljeno pritožbo« na podlagi Konvencije in da se zagotovi primerno oprostitev (gl.

proti Nerarčiji

MC], št. 75529/01, odstavek 98, 8. junij 2006). Glede na to, da je pritožba v zvezi s predolgim trajanjem postopka nedopustna in nedvomno neutemeljena, Sodišče ugotavlja, da zahtevek

pritožnice, ki se nanaša na kršitve njene pravice do učinkovitih pravnih sredstev, kot to zahteva 13. člen, ni utemeljen. Tako ta zahtevek ne izkazuje nobene kršitve tega predpisa.
Ta pritožba je nedvomno neutemeljena in nedopustna v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 35. člena Konvencije.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

razglaša, da je pritožba nedopustna.

Vincent BERGER John HEDIGAN
Sodni tajnik Predsednik senata

Podatki o posegih v dokument