GREBENC: 22174/06 in 24341/06

Zapri

edit profil

Evidenca Zadev
GREBENC

GREBENC: 22174/06 in 24341/06

Razvrstitev po kršitvah

KONVENCIJA - 6/1

Podatki zadeve

Zaporedna številka : 259
Vlagatelj: GREBENC
Oznaka vloge : 22174/06 in 24341/06

Odločbe/Sodbe:
Sodba

Vrsta odločitev:
Kršitev

Ključne besede:
Konvencija-13...Pravica do učinkovitega pravnega sredstva, Konvencija-6...Pravica do poštenega sojenja

Nahajališče: Strasbourg

Vrste odločitve

Datum odločitve: 11/24/2011
Rezervna klasifikacija:Sodba

Zgodovina sprememb zadeve

Opombe - vsebina

SODBA GREBENC

SVET EVROPE

PETI ODDELEK

pritožbi št. 22174/06 in 24341/06

SODBA

STRASBOURG

24. november 2011
Ta sodba je dokončna,vendar so mogoči uredniški popravki.
2 GREBENC v. SLOVENIA JUDGMENT
GREBENC v. SLOVENIA JUDGMENT 1
V zadevi Grebenc proti Sloveniji
je Evropsko sodišče za človekove pravice (peti oddelek) na seji senata v sestavi:
Ganna Yudkivska, predsednica,
Boštjan M. Zupančič,
Angelika Nußberger, sodniki, in Stephen Phillips, namestnik sodnega tajnika oddelka,
po razpravi za zaprtimi vrati 3. novembra 2011
izreklo to sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:

POSTOPEK

1. Zadeva se je začela s pritožbama (št. 22174/06 in 24341/06) proti Republiki Sloveniji, ki sta ju po 34. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: konvencija) 4. oziroma 11. maja 2006 pri Sodišču vložila slovenska državljana Marjan Grebenc in Blaž Grebenc (v nadaljnjem besedilu: pritožnika).
2. Pritožnika je zastopal Z. Lipej, odvetnik iz Medvod, slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) pa njena zastopnica N. Pintar Gosenca.
3. Pritožnika sta na podlagi prvega odstavka 6. člena konvencije trdila, da so postopki pred domačimi sodišči, v katerih sta bila stranki v postopku, trajali predolgo. Vsebinsko sta se prav tako pritoževala, da nista imela glede predolgega trajanja postopkov na voljo nobenega učinkovitega domačega pravnega sredstva (13. člen konvencije).
4. Predsednik oddelka je 19. februarja oziroma 6. marca 2009 sklenil obvestiti vlado o pritožbah in od nje zahtevati predložitev informacij po točki a drugega odstavka 54. člena Poslovnika Sodišča. Po prejemu zahtevanih informacij je predsednik 30. septembra 2010 sklenil pozvati vlado, da predloži pisna stališča o sprejemljivosti in utemeljenosti zadeve (točka b drugega odstavka 54. člena poslovnika). V skladu s protokolom št. 14 je bila pritožba dodeljena senatu treh sodnikov.

DEJSTVA

I. OKOLIŠČINE ZADEVE

A. Glavni postopek

5. 20. aprila 2000 je brat pritožnikov umrl v avtomobilski prometni nesreči.
6. 2. aprila 2002 sta pritožnika pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začela pravdni postopek proti Zavarovalnici Triglav zaradi plačila odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Prav tako sta vložila predlog za oprostitev plačila sodnih taks.
7. 30. aprila 2002 je sodišče pritožnika pozvalo, naj dopolnita svoj predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Potem ko je bil 12. septembra 2002 predlog dopolnjen, mu je sodišče 30. oktobra 2002 ugodilo.
8. Prva obravnava je bila 17. marca 2005.
9. 25. aprila 2005 je sodišče opravilo še eno obravnavo in sklenilo izdati pisno sodbo. Pritožnikoma je bila sodba, s katero je bil njun tožbeni zahtevek zavrnjen, vročena 1. junija 2005.
10. 13. junija 2005 sta pritožnika vložila pritožbo. 30. novembra 2005 je Višje sodišče v Ljubljani delno ugodilo pritožbi pritožnikov in vrnilo zadevo v ponovno odločanje.
11. 3. aprila 2006 sta pritožnika umaknila tožbeni zahtevek. 19. maja 2006 je bil izdan sklep o ustavitvi postopka.

B. Postopek na podlagi zakona iz leta 2006

12. 19. februarja oziroma 6. marca 2009 je bila vlada tožene pogodbenice obveščena o pritožbah. Pozvana je bila, da zagotovi informacije, ali je 25. člen zakona iz leta 2006 veljal za obravnavani zadevi, kar bi pritožnikoma omogočilo uporabo domačega poravnalnega postopka pred Državnim pravobranilstvom.
13. Vlada je 6. maja 2009 odgovorila, da 25. člen zakona iz leta 2006 za obravnavani zadevi ni veljal, ker pravica pritožnikov do sojenja v razumnem roku v izpodbijanem domačem postopku ni bila kršena. Vlada je zato zavrnila, da se pritožnikoma ponudi predlog za poravnavo po 25. členu zakona iz leta 2006.

II. USTREZNA DOMAČA ZAKONODAJA

14. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list, št. 49/06 – zakon iz leta 2006) je začel veljati 1. januarja 2007.
25. člen vsebuje naslednje prehodne določbe v zvezi s pritožbami, ki jih že obravnava Sodišče:

25. člen – Pravično zadoščenje za škodo, nastalo pred začetkom uporabe tega zakona

"(1) Glede zadeve, v kateri je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že prenehala, pa je stranka pred začetkom uporabe tega zakona že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, Državno pravobranilstvo v štirih mesecih po prejemu zadeve v postopek poravnave od mednarodnega sodišča predlaga stranki poravnavo glede višine pravičnega zadoščenja. Stranka je dolžna Državnemu pravobranilstvu posredovati predlog za poravnavo v dveh mesecih po prejemu predloga Državnega pravobranilstva. Državno pravobranilstvo je dolžno odločiti o predlogu čimprej, najpozneje pa v štirih mesecih.

(2) Če predlogu za poravnavo iz prvega odstavka tega člena ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v štirih mesecih od vložitve predloga stranke, lahko stranka vloži tožbo na pristojno sodišče Republike Slovenije po tem zakonu. Stranka lahko vloži tožbo v šestih mesecih po prejemu odgovora Državnega pravobranilstva, da njenemu predlogu iz prejšnjega odstavka ni ugodeno, oziroma po poteku roka, ki je v prejšnjem odstavku določen za odločitev Državnega pravobranilstva za sklenitev poravnave. Za postopek pred sodiščem se ne glede na vrsto ali višino zahtevka uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku o sporu majhne vrednosti."

PRAVO

I. ZDRUŽITEV PRITOŽB

15. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 42. člena svojega poslovnika glede na skupno dejansko in pravno ozadje sklenilo pritožbeni zadevi združiti.

II. OČITANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE

16. Pritožnika sta se pritožila, da so postopki, v katerih sta bila udeležena kot stranki, trajali predolgo. Pri tem sta se sklicevala na prvi odstavek 6. člena konvencije, ki se glasi:

''Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče …''

17. Vsebinsko sta se pritožnika tudi pritožila, da so bila razpoložljiva pravna sredstva zoper predolgotrajne postopke v Sloveniji neučinkovita.
13. člen konvencije se glasi:

"Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."

A. Prvi odstavek 6. člena

1. Sprejemljivost

18. Vlada je menila, da sta pritožbi pritožnikov po prvem odstavku 6. člena konvencije neutemeljeni in ju je zato treba razglasiti za nesprejemljivi. Navedla je, da je izpodbijani postopek na treh sodnih stopnjah trajal le štiri leta in šestnajst dni. Zlasti hitro preverjanje pritožb pritožnikov pred drugostopenjskim sodiščem je odtehtalo prvotni zastoj treh let, kolikor je poteklo od začetka postopka do prve obravnave.
19. Pritožnika sta to trditev izpodbijala.
20. Sodišče meni, da se glede na navedbe pritožnikov ta del pritožbe ne more razglasiti za očitno neutemeljen v smislu točke a tretjega odstavka 35. člena konvencije. Prav tako ugotavlja, da ni nesprejemljiv iz katerega koli drugega razloga. Torej je treba ugotoviti, da je sprejemljiv.

2. Utemeljenost

a) Obdobje, ki ga je treba upoštevati

21. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 2. aprila 2002, na dan, ko sta pritožnika začela postopek, in končalo 19. maja 2006, ko je prvostopenjsko sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka.
22. Sodišče prav tako ugotavlja, da je v nasprotju z navedbami vlade (glej 18. točko te sodbe) preučitev zadeve potekala le na dveh sodnih stopnjah. Res je, da je drugostopenjsko sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje, vendar jo je ponovno obravnavalo isto prvostopenjsko sodišče kot prvič. Tako je postopek trajal štiri leta in dva meseca na dveh sodnih stopnjah, pri čemer je bila zadeva na omenjenih stopnjah obravnavana trikrat.

b) Razumnost trajanja postopka

23. Razumnost trajanja postopka je treba presojati glede na okoliščine zadeve in s sklicevanjem na ta merila: zapletenost zadeve ter ravnanje pritožnika in ustreznih organov oblasti, pa tudi, kakšno je bilo tveganje za pritožnika v sporu (glej med drugim Frydlender proti Franciji [GC], št. 30979/96, 43. točka, ESČP 2000-VII).
24. Sodišče meni, da glede na dejstva ali zakonodajo obravnavana zadeva sama po sebi ni pomenila posebnih težav, ter ugotavlja, da je lahko sporno vprašanje za pritožnika pomembno.
25. Tudi iz ravnanja pritožnikov se ne more povzeti, da bi povzročila kakršne koli precejšnje zastoje v postopku.
26. Sodišče glede ravnanja domačih sodišč zlasti ugotavlja, da je bila prva obravnava 17. marca 2005, torej skoraj tri leta po dnevu, ko sta pritožnika začela postopek (glej 6. in 8. točko te sodbe). Čeprav je res, da je drugostopenjsko sodišče potrebovalo le pet mesecev za izdajo sklepa o pritožbi pritožnikov, pa Sodišče vendarle meni, da hiter potek pritožbenega postopka ni odtehtal prvotnega zastoja, zaradi katerega je postopek trajal predolgo.
27. Sodišče meni, da je v okoliščinah obravnavane zadeve in glede na merila, opredeljena v njegovi sodni praksi (glej mutatis mutandis Repas proti Sloveniji, št. 10288/02, 23. točka, 6. april 2006, Kotnik proti Sloveniji, št. 17330/02, 15. do 17. točka, in Rogelj proti Sloveniji, št. 21415/02, 68. do 70. točka), postopek trajal predolgo in da pogoj "razumnega roka" ni bil izpolnjen.
Zaradi tega je bil kršen prvi odstavek 6. člena.

B. 13. člen

28. Po mnenju vlade pritožnika nista imela verjetnega zahtevka za namene 13. člena, ker sta bili njuni pritožbi glede na prvi odstavek 6. člena neutemeljeni (glej 18. točko te sodbe).
29. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen konvencije zagotavlja "učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi" vsakomur, ki trdi, da so mu bile kršene pravice in svoboščine po tej konvenciji (glej Klass in drugi proti Nemčiji, 6. september 1978, 64. točka, serija A, št. 28). Vendar pa 13. člen zahteva obstoj pravnega sredstva v domači zakonodaji le glede zatrjevanega pritožbenega razloga, ki je verjeten v smislu konvencije (glej Boyle in Rice proti Združenemu kraljestvu, 27. april 1988, 52. točka, serija A, št. 131). Učinek te določbe je zato zahteva po obstoju učinkovitega pravnega sredstva, da bi se lahko obravnavalo bistvo "verjetne pritožbe", in zagotovitev primernega pravnega varstva (glej Kudła proti Poljski [GC], št. 30210/96, 157. točka, ESČP 2000-XI).
30. Sodišče v zvezi z obravnavanima zadevama poudarja, da je glede trajanja postopka ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena (glej 27. točko te sodbe). Tako sta pritožnika imela "verjetno pritožbo" v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 6. člena in bi zato glede tega morala imeti na voljo učinkovito domače pravno sredstvo. Iz tega izhaja, da se ta del pritožb ne more šteti za očitno neutemeljen v smislu tretjega odstavka 35. člena konvencije in da tudi ni nesprejemljiv iz katerega koli drugega razloga. Torej je treba ugotoviti, da je sprejemljiv.
31. Sodišče tudi ugotavlja, da sta obravnavani pritožbi podobni okoliščinam v zadevi Ribič proti Slovenija (št. 20965/03, 19. oktober 2010), o kateri je ugotovilo, da so bila pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožniku, neučinkovita (prav tam, 37. do 42. točka).
32. V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da vlada ni navedla nobenih prepričljivih trditev, zaradi katerih bi moralo pritožbi obravnavati drugače kot v zgoraj navedeni zadevi. Glede na to meni, da je bil v obravnavanih zadevah kršen 13. člen zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v notranji zakonodaji, s katerim bi pritožnika lahko pridobila odločitev sodišča, ki bi potrdila njuno pravico do obravnave njune zadeve v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena.

III. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

33. 41. člen konvencije določa:

''Če Sodišče ugotovi, da je bila kršena konvencija ali njeni protokoli, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče po potrebi oškodovani stranki nakloni pravično zadoščenje.''

A. Škoda

34. Pritožnika sta posamično zahtevala po 8.345 EUR za nepremoženjsko škodo.
35. Vlada je menila, da zahtevek ni upravičen.
36. Sodišče meni, da sta pritožnika utrpela nepremoženjsko škodo. Ob odločanju po načelu pravičnosti prisoja na tej podlagi vsakemu od njiju 2.000 EUR.

B. Stroški in izdatki

37. Pritožnika sta posamično zahtevala tudi 1.043 EUR za stroške in izdatke, ki so nastali v postopkih pred Sodiščem.
38. Vlada o tem zahtevku ni izrazila mnenja.
39. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le, če se dokaže, da so dejansko nastali in bili neizogibni ter da je njihov znesek razumen. V obravnavani zadevi Sodišče ugotavlja, da stroški, ki naj bi jih imela pritožnika, niso bili podrobno razčlenjeni ali podprti z listinskimi dokazi. Ob odsotnosti kakršnega koli razčlenjenega računa je težko presoditi razumnost in potrebnost stroškov, ki sta jih imela pritožnika. Sodišče v teh okoliščinah v celoti zavrača zahtevka pritožnikov na tej podlagi.

C. Zamudne obresti

40. Po mnenju Sodišča je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, tej pa se dodajo tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO:

1. združuje pritožbi in razglaša, da sta sprejemljivi;

2. razsoja, da je bil kršen prvi odstavek 6. člena konvencije;

3. razsoja, da je bil kršen 13. člen konvencije;

4. razsoja,

a) da mora tožena pogodbenica v treh mesecih vsakemu od pritožnikov plačati 2.000 EUR (dva tisoč evrov), zvišano za morebitni davek za nepremoženjsko škodo;

b) da se na navedeni znesek od dneva, ko poteče navedeni rok treh mesecev, do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, za vse zamudno obdobje z dodanimi tremi odstotnimi točkami;

5. zavrača preostali del zahtevka pritožnikov za pravično zadoščenje.

Sestavljeno v angleškem jeziku in uradno poslano 24. novembra 2011 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

Stephen Phillips Ganna Yudkivska
namestnik sodnega tajnika predsednica

Podatki o posegih v dokument