Zapri Zapriedit profil
Evidenca Zadev
MADŽAREVIČ
Madžarevič: 38975/05



Razvrstitev po kršitvah
KONVENCIJA - 6/1

Podatki zadeve
Zaporedna številka : 281
Vlagatelj: Madžarevič
Oznaka vloge : 38975/05
Odločbe/Sodbe:
Sodba		Vrsta odločitev:
Kršitev		Ključne besede:
Sojenje v razumnem roku 6/13 čl. K

Nahajališče: Strasbourg

Vrste odločitve
Datum odločitve: 05/15/2012
Rezervna klasifikacija:Sodba



Zgodovina sprememb zadeve

Opombe - vsebina
MADŽAREVIČ PROTI REPUBLIKI SLOVENIJI

PETI ODDELEK

Pritožba št. 38975/05

15. maj 2012

Evropsko sodišče za človekove pravice (peti oddelek) kot senat treh sodnikov v sestavi:
Ann Power-Forde, predsednica,
 Boštjan M. Zupančič,
 Angelika Nußberger, sodnika,
in Stephen Phillips, namestnik sodnega tajnika oddelka,
po razpravi, zaprti za javnost, ki je bila 17. aprila 2012,
izreka to sodbo, sprejeto navedenega dne:

POSTOPEK

1. Zadeva se je začela s pritožbo (št. 38975/05) proti Republiki Sloveniji, ki jo je po 34. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: konvencija) pri Sodišču 10. oktobra 2005 vložil slovenski državljan Borut Madžarević (v nadaljnjem besedilu: pritožnik).
2. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopal L. Bembič, državni pravobranilec.
3. Vlada je bila o pritožbi obveščena 12. februarja 2009. V skladu s protokolom št. 14 h konvenciji je bila pritožba dodeljena senatu treh sodnikov.

DEJSTVA


I. OKOLIŠČINE ZADEVE

4. Pritožnik je bil rojen leta 1949 in živi v Ljubljani.


5. 25. novembra 1998 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da je družba K. nezakonito odpovedala pritožnikovo delovno razmerje, in družbi odredilo, da pritožnika ponovno zaposli na njegovo nekdanje delovno mesto in mu izplača plače za obdobje nezakonite odpovedi. Ta sodba je postala pravnomočna 28. junija 2000.
6. 22. septembra 2000 je pritožnik vložil predlog za izvršbo sodbe.
7. 3. oktobra 2000 je Okrajno sodišče na Vrhniki ugodilo predlogu za izvršbo. Vendar je družba K. ugovarjala in trdila, da je svoje obveznosti po navedeni sodbi že izpolnila. Okrajno sodišče na Vrhniki je 8. novembra 2000 prekinilo izvršbo in svetovalo družbi K., da sproži pravdni postopek.
8. Po končanem pravdnem postopku (glej 11.–18. odstavek) in na zahtevo pritožnika z dne 13. marca 2007 se je izvršilni postopek nadaljeval. Sodišče je 13. junija 2007 odredilo izvršbo dela sodbe o prisoditvi zneska 46.950 EUR za neizplačane plače z zamudnimi obrestmi (glej 16. odstavek). Pritožnik je vložil pritožbo, ki je bila 10. oktobra 2007 zavrnjena.
9. 29. novembra 2007 je Okrajno sodišče na Vrhniki ustavilo izvršilni postopek na podlagi obvestila družbe K., da je bilo plačilo opravljeno. Vendar je bil ta sklep na podlagi pritožbe razveljavljen. Nato je Okrajno sodišče na Vrhniki na podlagi obvestila, da je pritožnik prejel celotni znesek dolgovane terjatve, 24. septembra 2008 izvršilni postopek ustavilo. Pritožnikovo pritožbo na ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani 25. februarja 2009 zavrnilo. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani je bil pritožniku vročen neimenovanega dne v marcu 2009.
10. Med tem postopkom je pritožnik 18. julija 2007 in 17. marca 2008 vložil nadzorstveni pritožbi po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljnjem besedilu: zakon iz leta 2006). 4. aprila 2008 je vložil rokovni predlog, ki ga je podpredsednik Višjega sodišča v Ljubljani 25. aprila 2008 zavrnil zaradi neutemeljenosti.
11. 24. novembra 2000 je družba K. pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vložila zahtevek, s katerim je izpodbijala veljavnost sklepa o izvršbi z dne 3. oktobra 2000 (glej 7. odstavek).
12. Obravnava je bila 28. avgusta 2001. Sodišče je istega dne izreklo sodbo, ki je bila pritožniku vročena 7. januarja 2002. Pritožnik se je 14. januarja 2002 pritožil.
13. 29. avgusta 2003 je Višje delovno in socialno sodišče ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
14. 1. decembra 2003 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani odločilo, da ni pristojno za zadevo, in jo je odstopilo Okrajnemu sodišču na Vrhniki. Po ugovoru pritožnika se je Okrajno sodišče na Vrhniki prav tako izreklo za nepristojno in 16. julija 2004 odstopilo zadevo Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Okrožno sodišče je 21. januarja 2005 sprožilo spor o pristojnosti. Po sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2. februarja 2005 je bila zadeva 7. marca 2005 vrnjena Okrajnemu sodišču na Vrhniki.
15. 10. marca 2005 je Okrajno sodišče na Vrhniki pozvalo družbo K., da določi denarno vrednost zahtevka, 7. aprila 2005 pa se je izreklo za nepristojno odločati o zadevi in jo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Okrožno sodišče je opravilo obravnavi 23. junija in 6. decembra 2005.
16. 6. decembra 2005 je izreklo sodbo, s katero je ugodilo delu zahtevka družbe K., ki se je nanašal na ponovno zaposlitev pritožnika ter plačilo prispevkov in davkov. Zavrnilo pa je zahtevek družbe, povezan z neizplačanimi plačami in zamudnimi obrestmi, in ugotovilo, da je zahtevek za izvršbo tega dela sodbe dopusten.
17. 15. marca 2006 se je pritožnik pritožil, pritožila pa se je tudi družba K. Višje sodišče v Ljubljani je 24. januarja 2007 zavrnilo obe pritožbi. Sodba je bila pritožniku vročena 12. februarja 2007.
18. Med postopkom je pritožnik vložil dve nadzorstveni pritožbi, prvo 9. marca 2005 in drugo 3. januarja 2007.
19. 19. maja 2008 je pritožnik na podlagi 20. člena zakona iz leta 2006 pri Okrajnem sodišču v Kranju vložil zahtevek za odškodnino v znesku 5.000 EUR za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi trajanja pravdnega postopka. Pritožnik je med postopkom zmanjšal svoj zahtevek na 4.000 EUR.
20. V odgovor na zahtevek je državni pravobranilec pristal na plačilo 1.440 EUR za nepremoženjsko škodo.
21. Po ustavitvi izvršilnega postopka (glej 9. odstavek) je pritožnik 8. junija 2009 poslal državnemu pravobranilcu predlog za poravnavo, v katerem je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo tudi zaradi trajanja izvršbe.
22. Ker pritožnik ni prejel odgovora državnega pravobranilca, je 7. junija 2010 zahteval razširitev svojega odškodninskega zahtevka, tako da bi vključeval škodo, nastalo zaradi domnevno predolgega trajanja izvršilnega postopka. Državni pravobranilec je 5. julija 2010 zavrnil sklenitev poravnave v zvezi z izvršilnim postopkom.
23. 9. julija 2010 je pritožnik vložil nadzorstveno pritožbo.
24. 14. julija 2010 je sodišče izdalo sodbo. Ugotovilo je, da je pravdni postopek trajal šest let in dva meseca in da je potekal na dveh sodnih stopnjah, da ni obravnaval posebej zapletenega vprašanja in da zamude ni bilo mogoče pripisati pritožniku. Ugotovilo je tudi, da je pritožnik med postopkom vložil dve utemeljeni nadzorstveni pritožbi. Sodišče je sklenilo, da je bila kršena pritožnikova pravica do sojenja v razumnem roku in da mu mora država plačati 1.440 EUR. Državi je tudi odredilo, da pritožniku plača zamudne obresti na znesek 1.440 EUR, obračunane od 19. maja 2008. Preostanek zahtevka je sodišče zavrnilo. Nazadnje je sodišče zavrnilo pritožnikov zahtevek z dne 7. junija 2010 za spremembo zahtevka, ker je ugotovilo, da v skladu z veljavnimi postopkovnimi pravili spremembe niso mogoče tako pozno v postopku.
25. 6. septembra 2010 je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče v Ljubljani je 6. maja 2011 zavrnilo pritožbo in s tem je sodba Okrajnega sodišča v Kranju postala pravnomočna.
26. 22. julija 2008 je pritožnik na podlagi 21. člena zakona iz leta 2006 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo v višini 24.851 EUR, ki jo je domnevno utrpel zaradi trajanja pravdnega postopka.
27. 22. oktobra 2009 je pritožnik spremenil svoj zahtevek, tako da je vključeval tudi škodo, nastalo zaradi trajanja izvršilnega postopka (opr. št. In 2000/20047).
28. 1. junija 2010 je Okrožno sodišče v Ljubljani odstopilo zadevo Okrajnemu sodišču v Kranju, ki je bilo pristojno za odločanje o njej.
29. 6. julija 2010 je pritožnik vložil nadzorstveno pritožbo.

II. UPOŠTEVANI DOMAČA ZAKONODAJA IN PRAKSA

30. Zakon iz leta 2006 je začel veljati 17. maja 2006. Uporabljati se je začel 1. januarja 2007 in se še vedno izvaja. Zakon določa, da upravičenec za pospešitev postopka lahko uporabi nadzorstveno pritožbo in rokovni predlog. Poleg teh pospešitvenih pravnih sredstev zakon iz leta 2006 predvideva možnost pridobitve zadoščenja s kompenzacijskim pravnim sredstvom, in sicer z vložitvijo odškodninskega zahtevka. V zvezi s kompenzacijskim pravnim sredstvom zakon iz leta 2006 določa, da morata biti za to, da stranka lahko vloži odškodninski zahtevek, izpolnjena dva kumulativna pogoja. Prvič, med postopkom je moral pritožnik uspešno uporabiti nadzorstveno pritožbo ali vložiti rokovni predlog, ne glede na izid. Drugič, postopek je moral biti končan. Preden upravičenec lahko pri sodišču vloži odškodninski zahtevek, mora poskusiti skleniti poravnavo z državnim pravobranilstvom. Za podrobno predstavitev zakona iz leta 2006 glej Žunič proti Sloveniji (sklep), št. 24342/04, 17.–26. odstavek, 18. oktober 2007.

PRAVO


I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA KONVENCIJE GLEDE TRAJANJA POSTOPKOV

31. Pritožnik se je pritožil, da je bilo trajanje domačih postopkov v zvezi z izvršbo sodbe z dne 25. novembra 1998, zlasti zaradi zamud v pravdnem postopku, v nasprotju z zahtevo za "razumni rok", določeno v prvem odstavku 6. člena konvencije, ki se glasi:



32. Vlada je trdila, da pritožnik ni izčrpal notranjepravnih sredstev, določenih po zakonu iz leta 2006. Zlasti pa postopka v zvezi z odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ju je pritožnik sprožil na podlagi zakona iz leta 2006, še nista bila končana.
33. Pritožnik je to trditev izpodbijal s trditvijo, da so bila pravna sredstva, ki jih je navedla vlada, neučinkovita.
34. Sodišče ponovno poudarja, da lahko obravnava zadevo šele po tem, ko so bila izčrpana vsa notranjepravna sredstva. Ugotavlja tudi, da se je domači postopek za odškodnino zaradi nepremoženjske škode končal 6. maja 2011 po tem, ko sta stranki predložili svoja stališča Sodišču. Izid postopka je bila sodba, s katero je sodišče ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku, in mu prisodilo odškodnino v višini 1.440 EUR. Glede na to mora Sodišče ugotoviti, ali pritožnik še vedno lahko trdi, da je žrtev domnevne kršitve po 34. členu konvencije.
35. Sodišče ob upoštevanju sodne prakse ugotavlja, da je pritožnikov status žrtve odvisen od tega, ali je bilo zadoščenje, ki mu je bilo prisojeno na domači ravni, primerno in zadostno ob upoštevanju 41. člena konvencije (glej med drugim Jakupović proti Hrvaški, št. 12419/04, 16. odstavek, 31. julij 2007; Scordino proti Italiji (št. 1) [VS], št. 36813/97, 178.–213. odstavek, ESČP 2006-...; in Cocchiarella proti Italiji [VS], št. 64886/01, 69.–98. odstavek, ESČP 2006-...).
36. Sodišče ugotavlja, da se znesek 1.440 EUR, prisojen pritožniku, nanaša le na pravdni postopek, ki se je končal 12. februarja 2007. Ob upoštevanju trajanja in pomembnosti tega postopka za pritožnika (delovni spor) navedeni znesek predstavlja manj kakor 30 % vrednosti, ki bi jo Sodišče v skladu s svojo prakso verjetno prisodilo v okoliščinah zadeve. Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča že to dejstvo pomeni očitno nerazumen izid. Zadoščenje, ki ga je pridobil pritožnik na domači ravni, je bilo torej nezadostno (glej Cocchiarella, navedeno zgoraj, 106.–107. odstavek). V skladu s tem lahko pritožnik še vedno trdi, da je "žrtev" kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.
37. Sodišče tudi ugotavlja, da je pritožnik izvršbo sodbe z dne 25. novembra 1998 zahteval 22. septembra 2000. Izvršilni postopek je bil kmalu prekinjen, ko je bil sprožen pravdni postopek dva meseca pozneje. Po končanem pravdnem postopku se je izvršilni postopek nadaljeval še dve leti. S tem v zvezi Sodišče ugotavlja, da je pritožnik vložil pospešitvena pravna sredstva po zakonu iz leta 2006 v zvezi s trajanjem izvršilnega postopka in je bil zato po navedenem zakonu upravičen zahtevati odškodnino. Vendar je bil njegov zahtevek, da se odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo razširi, tako da se vključijo ta nadaljnja obdobja trajanja izvršilnega postopka, zavrnjen (glej 22. in 24. odstavek). Sodišče bo torej glede na svoj sklep o pritožnikovem statusu žrtve upoštevalo celotno obdobje, vključno z obdobji, ki jih domače sodišče ni upoštevalo, pri odločanju o utemeljenosti zadeve in po potrebi o pritožnikovi zahtevi za pravično zadoščenje po 41. členu konvencije (glej Vidas proti Hrvaški, št. 40383/04, 23. odstavek, 3. julij 2008).
38. Nazadnje Sodišče ugotavlja, da postopek pred domačim sodiščem, ki ga je sprožil pritožnik z odškodninskim zahtevkom za premoženjsko škodo v zvezi s svojo pritožbo zaradi trajanja postopka, še ni končan. Vendar glede na navedene ugotovitve Sodišče meni, da je primerno obravnavati to vprašanje izključno po 41. členu konvencije.
39. Sodišče je torej sklenilo, da ta očitek ni očitno neutemeljen po točki a tretjega odstavka 35. člena konvencije. Ugotavlja tudi, da ni nesprejemljiv niti iz katerih koli drugih razlogov in ga je torej treba razglasiti za sprejemljivega.
40. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 22. septembra 2000, ko je pritožnik vložil svoj predlog za izvršbo, in končalo nič prej kakor 25. februarja 2009, ko je bila izdana sodba Višjega sodišča v Ljubljani. Postopki so torej trajali osem let in pet mesecev, potekali pa so na dveh sodnih stopnjah. Pravdni postopek, ki je potekal v tem obdobju, je trajal približno 6 let in tri mesece.
41. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumno trajanje postopka presojati glede na okoliščine zadeve in s sklicevanjem na ta merila: zapletenost zadeve, ravnanje pritožnika in ustreznih organov ter pomen zadeve za pritožnika v sporu (glej med številnimi drugimi zadevami Frydlender proti Franciji [VS], št. 30979/96, 43. odstavek, ESČP 2000-VII). Sodišče tudi poudarja, da je pri delovnih sporih potrebna posebna skrbnost (glej Ruotolo proti Italiji, 27. februar 1992, 17. odstavek, serija A št. 230-D).
42. Sodišče je pogosto ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena konvencije v zadevah, ki so se nanašale na podobna vprašanja kakor ta zadeva (glej Frydlender, navedeno zgoraj).
43. Sodišče se po pregledu vsega gradiva, ki mu je bilo predloženo, strinja z domačim sodiščem, da je pravdni postopek v zvezi z obravnavano zadevo trajal predolgo in da zahteva za "razumni rok" ni bila izpolnjena.
44. Glede trajanja izvršilnega postopka, brez upoštevanja časa, ko je bil prekinjen do izida pravdnega postopka, Sodišče ugotavlja, da je trajal približno dve leti in dva meseca in je potekal na dveh sodnih stopnjah. Čeprav v tem obdobju ni bilo neupravičenih zamud, Sodišče ob upoštevanju skupnega trajanja izvršilnega postopka in zamud v pravdnem postopku, meni, da pritožniku ni bilo zagotovljeno sojenje v razumen roku (glej Vidas, navedeno zgoraj, 37. odstavek).
45. Torej je bil kršen prvi odstavek 6. člena.

II. ZATRJEVANA KRŠITEV 13. ČLENA KONVENCIJE

46. Pritožnik se je tudi pritožil, da ni imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s pritožbo o trajanju postopka. Ta očitek je treba preveriti po 13. členu konvencije, ki se glasi:


47. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi organi za zatrjevano kršitev zahteve po prvem odstavku 6. člena, po katerem mora biti zadeva obravnavana v razumnem roku (glej Kudła proti Poljski [VS], št. 30210/96, 156. odstavek, ESČP 2000–XI). Vendar pa "učinkovitost pravnega sredstva" po 13. členu ni odvisna od gotovosti ugodnega izida za pritožnika (glej Kudła, navedeno zgoraj, 157. odstavek).
48. Sodišče ugotavlja, da takrat, ko se je pritožnik prvič pritožil pri njem, v slovenski zakonodaji res ni bilo na voljo učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s trajanjem obravnavanega postopka (glej Belinger proti Sloveniji, (sklep), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 66.–71. odstavek, ESČP 2005–X). Vendar je imel pritožnik 1. januarja 2007 – po uvedbi zakona iz leta 2006 – na voljo pravna sredstva, katerih namen je povrnitev škode zaradi kršitve zahteve za "razumni rok" na domači ravni. Sodišče je v svojem sklepu o zadevi Korenjak proti Sloveniji ((sklep), št. 463/03, 63.–71. in 78. odstavek, 15. maj 2007) ugotovilo, da bi morali pritožniki uporabiti pravna sredstva, uvedena z zakonom iz leta 2006, tudi pri zadevah, ki so bile do uvedbe tega zakona že na seznamu Sodišča. V navedeni zadevi je Sodišče, ki še ni imelo na voljo sodne prakse in je torej svoje sklepe sprejelo na podlagi pregleda določb zakona iz leta 2006, ugotovilo, da odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo po tem zakonu predstavlja ustrezno sredstvo zadoščenja za kršitev, ki je bila že storjena (Korenjak, navedeno zgoraj, 60.–62. odstavek). Glede na to, kako so bile določbe zakona iz leta 2006 uporabljene v postopku, ki ga je sprožil pritožnik (glej 19.–25. odstavek), Sodišče ne vidi razloga, da bi spremenilo to ugotovitev. Ugotavlja, da je okrajno sodišče sprejelo pritožnikov zahtevek, ugotovilo kršitev njegove pravice do sojenja v razumnem roku in mu prisodilo odškodnino. Samo dejstvo, da odškodnina, prisojena pritožniku na domači ravni, ne ustreza zneskom, ki jih prisoja Sodišče v primerljivih zadevah, ne pomeni, da je pravno sredstvo na splošno neučinkovito (glej na primer Jakupović, navedeno zgoraj, 28. odstavek).
49. To pomeni, da je ta očitek očitno neutemeljen in ga je treba zavrniti v skladu s točko a tretjega odstavka in četrtim odstavkom 35. člena konvencije.

III. DRUGE ZATRJEVANE KRŠITVE

50. Pritožnik se je tudi pritožil, da sta bili zaradi trajanja postopkov, zaradi katerih se je pritožil, kršeni njegovi pravica do dostopa do sodišča po prvem odstavku 6. člena konvencije in pravica do spoštovanja njegovega premoženja, kakor jo zagotavlja 1. člen protokola št. 1 h konvenciji.
51. Vlada je to trditev izpodbijala.
52. Sodišče ugotavlja, da je ta očitek povezan z zgoraj preverjenim očitkom po prvem odstavku 6. člena in ga je zato prav tako treba razglasiti za dopustnega.
53. Sodišče ob upoštevanju svojih ugotovitev po prvem odstavku 6. člena glede očitka o trajanju postopkov meni, da ni treba preverjati, ali je bil v tem primeru kršen prvi odstavek 6. člena glede pravice dostopa do sodišča ali 1. člen protokola št. 1 h konvenciji (glej smiselno Zanghì proti Italiji, 19. februar 1991, 23. odstavek, serija A št. 194-C).

IV. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

54. 41. člen konvencije določa:



55. Pritožnik je zahteval 24.851 EUR za premoženjsko škodo in 5.000 EUR za nepremoženjsko škodo.
56. Vlada je zahtevka izpodbijala.
57. Sodišče ob ugotavljanju, da domači postopki v zvezi s tem vprašanjem še niso končani, zavrača pritožnikov zahtevek za premoženjsko škodo.
58. Glede nepremoženjske škode pa Sodišče ponavlja, da kadar pritožnik izkoristi razpoložljivo notranjepravno sredstvo ter doseže ugotovitev kršitve in prisoditev odškodnine, vendar še vedno lahko trdi, da je "žrtev", je znesek, ki se prisodi po 41. členu, lahko nižji od zneskov, ki jih je Sodišče prisodilo v podobnih zadevah. V takem primeru je treba za obdobje, ki ga je obravnaval domači organ, pritožniku prisoditi razliko med zneskom, prisojenim v domačih postopkih, in zneskom, ki se ne bi štel za očitno nerazumnega, če bi ga prisodil pristojni domači organ. Pritožniku je treba prisoditi tudi znesek za faze postopka, ki jih domači organ morda ni upošteval (glej Jakupović, navedeno zgoraj, 33.–35. odstavek, in Solárová in drugi proti Slovaški, št. 77690/01, 62. odstavek, 5. december 2006).
59. Sodišče ugotavlja, da so domači organi pritožniku prisodili 1.440 EUR. Ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve in glede na dejstvo, da sodba z dne 14. julija 2009 ni zajela celotnega trajanja postopkov, Sodišče po načelu pravičnosti pritožniku prisoja 3.000 EUR za nepremoženjsko škodo.
60. Pritožnik je zahteval tudi 340 EUR za stroške in izdatke, ki so nastali v postopkih pred domačimi sodišči. Zahteval je tudi povrnitev stroškov v zvezi s postopki pred Sodiščem, vendar te zahteve ni podrobneje opredelil.
61. Vlada je zahtevka izpodbijala.
62. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le, če dokaže, da so dejansko nastali in bili neizogibni ter da je njihov znesek razumen. Ob upoštevanju razpoložljivih dokumentov in navedenih meril Sodišče pri obravnavani zadevi zavrača zahtevek za stroške in izdatke.
63. Po mnenju Sodišča je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

1. razglaša, da je očitek v zvezi z 13. členom nedopusten, preostanek pritožbe pa je dopusten;

2. razsoja, da je bil kršen prvi odstavek 6. člena konvencije zaradi trajanja postopkov;

3. razsoja, da ni treba preveriti pritožnikovih očitkov glede njegove pravice dostopa do sodišča po prvem odstavku 6. člena in pravice, ki jo zagotavlja 1. člen protokola št. 1 h konvenciji;

4. razsoja,



Sestavljeno v angleškem jeziku in 15. maja 2012 poslano v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

Stephen Phillips Ann Power-Forde
namestnik sodnega tajnika predsednica


Show details for Podatki o posegih v dokumentPodatki o posegih v dokument