Zapri

edit profil

gospodov C. BIRSANA, predsednika,
B. M. ZUPANČIČA,
J. HEDIGANA,
V. ZAGREBELSKYJA,
gospe A. GYULUMYAN,
gospoda DAVIDA THORA BJORGVINSSONA, E. MYJERJA,
DAVIDA THORA BJORGVINSSONA, gospe L BERRO-LEFEVRE, sodnikov,
in gospoda V. BERGERJA, vodje sodne pisarne sekcije,

POSTOPEK

1. Povod za zadevo je pritožba (št. 76395/01), vložena proti Republiki Sloveniji, katere državljan te države, gospod Petar Kezič (v nadaljnjem besedilu pritožnik), se je 4. aprila 2001 obrnil na Sodišče na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu konvencija).
2. Pritožnika zastopa ga. M. Volk. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu vlada) zastopa njen predstavnik, generalni državni pravobranilec, g. L. Bembič.
3. Sklicujoč se na prvi odstavek 6. člena konvencije je pritožnik navedel, da so bili notranji postopki, v katerih je bil kot stranka udeleženec, čezmerna dolgotrajni.
4. Sodišče je 5. aprila 2005 razglasilo pritožbo, kar zadeva tri prve postopke, za nedopustno in je sklenilo, da bo povod za pritožbo iz naslova trajanja četrtega postopka posredovalo vladi. Sklicujoč se na tretji odstavek 29. člena konvencije je Sodišče sklenilo, da bo hkrati proučilo dopustnost in upravičenost ostalega dela pritožbe.

1. Pritožnik je rojen leta 1962 in stanuje na Jesenicah.
2. Dne 23. aprila 1992 je pritožnik od občine Jesenice – sekretariata za urejanje prostora – zahteval, da mu izda gradbeno dovoljenje za gradnjo prizidka za frizerski salon in uradno prizna oz. legalizira dve že izvedeni spremembi.
3. Dne 9. junija 1992 si je sekretariat ogledal lokacijo.
4. Dne 21. avgusta 1992 je sekretariat zahteval soglasje sanitarne inšpekcije in soglasje požarnovarnostne inšpekcije. Obe inšpekciji sta dali vsaka svoje soglasje 13. oziroma 23. septembra 1992.
5. Dne 2. aprila 1993 in 2. decembra 1994 je pritožnik priskrbel soglasje soseda k zaprošenim trem spremembam.
6. Dne 19. oktobra 1993 je Ministrstvo za pravosodje zahtevalo, da naj sekretariat pripravi poročilo s pojasnilom morebitnih razlogov za zavrnitev soglasja, kar je storil
5. novembra 1993.
SODBA KEZIČ p. SLOVEN IJI
1. Dne 21. septembra 1994 je sekretariat predložil dokumente. Istega dne je sekretariat zahteval soglasje obeh inšpekcij, ki sta ga dali 25. novembra oziroma 6. decembra 1994.
2. Dne 28. novembra 1994 je sekretariat prejel sklep urbanistične inšpekcije, saj je pritožnik začel graditi brez gradbenega dovoljenja.
3. Dne 5. decembra 1994 je sekretariat od pritožnika zahteval, da plača odškodnino za degradacijo lokacije. Dne 7. decembra 1994 je pritožnik izvršil plačilo.
4. Dne 7. decembra 1994 je pritožnik priskrbel soglasje dveh sosedov.
5. Dne 8. decembra 1994 je M. Z. ugovarjal legalizaciji izvedenih sprememb.
6. Istega dne je sekretariat prisodil dovoljenje. M. Z. seje na to pritožil.
7. Dne 24. maja 1995 je Ministrstvo za okolje in prostor privolilo v to, da bo proučilo pritožbo M. Z.
8. Dne 17. junija in 30. julija 1996 je ministrstvo zahtevalo, da naj Upravna enota Jesenice (novo poimenovanje občine po spremembi sistema) dopolni spis, kar je storila 5. avgusta 1996.
9. Dne 19. septembra 1996 je ministrstvo od sanitarne inšpekcije zahtevalo podatke.
10. Dne 21. novembra 1996 je ministrstvo delno ugodilo pritožbi M. Z. in je del zahteve v zvezi z legalizacijo ene od sprememb vrnilo v reševanje upravni enoti.
11. Dne 2. decembra 1996 je ministrstvo poslalo spis upravni enoti, da bi jo uradno seznanilo s sklepom z dne 21. novembra 1996.
12. Dne 3. januarja 1997 je M. Z. vložil zahtevo pri upravnem sodišču, s katero je izpodbijal del sklepa z dne 21. novembra 1996, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba.
13. Upravno sodišče je zatem zahtevalo, da pritožnik, ministrstvo in vrhovni državni tožilec odgovorijo na zahtevo M. Z.
14. Dne 25. maja 1997 je upravna enota posredovala spis sodišču.
15. Dne 3. marca 1998 je pritožnik zahteval obravnavo zadeve.
16. Dne 28. oktobra 1998 je upravno sodišče zavrnilo zahtevo M. Z.
17. Dne 22. decembra 1998 je slednji (M.Z. - op.prev.) vložil pritožbo na vrhovnem sodišču.
18. Dne 15. junija 2000 je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo upravnega sodišča z dne 28. oktobra 1998 in zadevo vrnilo pred prvostopenjskega sodnika.
19. Dne 2. marca 2001 je pritožnik zahteval pospešeno obravnavo zadeve.
20. Dne 21. marca 2001 je upravno sodišče ugodilo zahtevi M. Z., razveljavilo sklep z dne 21. novembra 1996 in vrnilo zadevo v reševanje ministrstvu.
21. Dne 14. aprila 2001 se je pritožnik pritožil zoper to sodbo. Vendar je 30. oktobra 2001 svojo pritožbo umaknil. Dne 8. novembra 2001 je vrhovno sodišče napravilo konec pritožbenemu postopku.
22. Dne 13. decembra 2001 je ministrstvo od upravnega sodišča prejelo spis.
23. Dne 16. januarja 2002 je ministrstvo razveljavilo sklep prvostopenjskega upravnega organa z dne 8. decembra 1994 in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek.
24. Dne 21. novembra 2002 je upravna enota prejela spis, da bi lahko sklep z dne 16. januarja 2002 uradno sporočila strankam, kar je storila 24. januarja 2002.
25. Dne 27. februarja 2002 je upravna enota vprašala upravno sodišče, ali je postopek, ki izpodbija sklep ministrstva z dne 16. januarja 2002, v teku.
26. Dne 8. marca 2002 je pritožnik prek svojih odvetnikov zahteval pospešitev postopka.
27. Dne 12. marca 2002 je upravno sodišče obvestilo upravno enoto; da ni v teku noben postopek.
28. Dne 10. aprila 2002 je upravna enota določila obravnavo.
29. Dne 22. oktobra 2002 je pritožnik zahteval podatke.

1. Dne 9. decembra 2002 je upravna enota združila oba postopka.

1. Zadeva je še vedno nerešena.

1. 0 DOMNEVNI KRŠITVI PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA KONVENCIJE

1. Pritožnik se pritožuje nad čezmernim trajanjem postopka. Sklicuje se na prvi odstavek 6. člena konvencije, ki se glasi takole:
"Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnih }coli obtožbah zoper njega (.....) ter v razumnem roku odloča ( ) sodišče ....«

1. Vlada se sklicuje na to, da niso bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva. Predvsem pritožnik ni uporabil vseh pravnih poti, ki jih je imel na voljo ob molku upravnih organov.
2. Pritožnik to tezo izpodbija, češ, da so bila pravna sredstva, ki so bila na voljo, premalo učinkovita.
1. Kar zadeva trajanje dela postopka pred nižjimi upravnimi organi, se Sodišče sklicuje na svojo stalno sodno prakso, po kateri mora stranka, da bi se pritožila zoper implicirano zavrnitev upravnih organov, med drugim sprožiti upravni spor, kar pa pritožnik ni storil. Iz tega sledi, da pritožnik, kar zadeva ta del pritožbe, ni ustrezno izčrpal vseh notranjih pravnih sredstev (glej Sirc p. Sloveniji (dec.), št. 46279/99, 16. maj 2002, Oberwalder p. Sloveniji (dec.), št. 75567/01, 24. marec 2005, in Šilc p. Sloveniji, št. 45936/99, § 31, 29. junij 2006).
2. Glede dela postopka pred upravnimi sodišči Sodišče poudarja, daje sedanja pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger p. Sloveniji {dec.) št. 42320/98, 2. oktober 2001) in Lukenda p. Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V obeh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor vlade o neizčrpanju vseh notranjih pravnih sredstev, saj je presodilo, da pravna sredstva, ki bi jih pritožnik lahko izkoristil, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja, da je v svoji sodbi Lukenda p. Sloveniji ugotovilo, daje kršitev pravice do razsodbe v razumnem času sistemski problem, ki je posledica neustrezne zakonodaje in neučinkovitosti pravosodja.
3. Sodišče meni, da vlada ni dala nobenega prepričljivega argumenta, ki bi Sodišče navedlo na to, da bi ugotovilo razliko med zadevo, ki jo proučuje, in predhodnimi zadevami in bi se tako oddaljilo od svoje siceršnje sodne prakse.
4. V ostalem Sodišče ugotavlja, da ta del pritožbe ni očitno slabo utemeljen v smislu tretjega odstavka 35. člena konvencije. Poleg tega poudarja, da pritožba ne zadeva ob noben drug razlog za nedopustnost. Zatorej jo je treba razglasiti za dopustno.

1. Obdobje, ki se upošteva, seje začelo 3. januarja 1997, ta je z dnem, ko je pritožnik vložil zahtevo pred upravnim sodiščem, in se končalo 8. novembra 2001, to je na dan, ko je vrhovno sodišče napravilo konec pritožbenemu postopku, ki ga je sprožil pritožnik. Torej je postopek trajal okoli štiri leta in deset mesecev, tekel pa je na štirih stopnjah upravnega sojenja.
2. Sodišče opozarja, da se razumno trajanje postopka presoja glede na okoliščine primera in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in pristojnih organov ter pomembnosti spora za zainteresiranega (glej, med številnimi drugimi zadevarni, Frydlender p. Franciji (GC), št. 30979/96, § 43, CEDH 2000-VII).
3. Vlada meni, da so vse izzvane instance odločile v razumnih rokih, ko so reševale zahtevo pritožnika ali pa zahtevo M. Z. Sicer pa gre za zapleteno upravno zadevo, povezano z legalizacijo objektov, zgrajenih brez dovoljenja, ki odpira več vprašanj v dejanskem in pravnem oziru ter vpleta več strank z nasprotujočimi si interesi. Kar zadeva ravnanje pritožnika, slednje ni prispevalo k trajanju tega postopka. Navsezadnje predmet postopka ni ključnega pomena za pritožnika, saj se sicer ne bi lotil gradnje brez dovoljenja.
4. Pritožnik izpodbija argumente vlade. Meni, da je proces političen in da M. Z. nima pravice posegati v postopek. Želi, da bi se stanje, povezano z njegovim premoženjem, končno deblokiralo, saj je zaradi trajanja postopkov utrpel veliko gmotno škodo.
5. Glede dolžine postopka pred upravnimi sodišči, ki je štirih stopnjah sojenja trajalo štiri leta in deset mesecev, Sodišče po proučitvi vseh elementov, ki so mu bili predloženi, in ob upoštevanju svoje sodne prakse na tem področju meni, da v konkretnem primeru trajanje pravdnega postopka ni bilo čezmerno dolgo in da torej izpolnjuje zahtevo po "razumnem roku" (glej Žagar p. Sloveniji, št. 75684/01, § 30, 9. marec 2006).
6. Iz tega izhaja, da ni šlo za kršitev prvega odstavka 6. člena.

1. izjavi, da je ostali del pritožbe dopusten;
2. trdi, da ni šlo za kršitev prvega odstavka 6. člena konvencije.

Vincent BERGER Corneliu BIRSAN
Vodja sodne pisarne Predsednik

(podpis) (podpis)