V zadevi Rožič v. Republika Slovenija
je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:
gospod J. Hedigan, predsednik senata,
po posvetovanju za zaprtimi vrati 11. maja 2006 izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 75779/01) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 27. julija 2001 vložil državljan Bosne in Hercegovine gospod Mile Rožič (v nadaljevanju: pritožnik). 2. Pritožnika je zastopala Odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec. 3. Pritožnik je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjeval, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Navajal je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije). 4. Dne 16. septembra 2003 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in o utemeljenosti zadeve. 5. V skladu s prvim odstavkom 36. člena Konvencije in 44. členom Poslovnika Sodišča je sodni tajnik obvestil avstrijsko vlado o njeni pravici, da poda pisne pripombe. Vlada ni izrazila namere za izvrševanje te svoje pravice. DEJSTVA 6. Pritožnik je bil rojen leta 1955 in živi na Dunaju (Avstrija). 7. Dne 16. maja 1987 se je pritožnik, ki je bil vojaški nabornik, poškodoval v prometni nesreči. Povzročitelj nesreče je bil zaposlen pri zasebni gospodarski družbi IN, ki je imela obvezno zavarovanje sklenjeno pri zavarovalnici ZT. Ob nesreči je povzročitelj vozil vozilo zasebne gospodarske družbe za Jugoslovansko ljudsko armado, saj je bilo začasno dano na razpolago po odredbi Oddelka za obrambo Občine Celje. 8. Dne 7. avgusta 1989 je pritožnik vložil tožbo proti Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ) in ZT pri Temeljnem sodišču v Celju, Enoti v Celju in zahteval odškodnino za nastalo škodo.
Dne 2. julija 1990 je sodišče delno ugodilo pritožnikovemu zahtevku.
9. Dne 13. septembra 1990 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. Pritožila sta se tudi SFRJ in ZT.
Dne 13. marca 1991 je sodišče pritožbam ugodilo in razveljavilo zadevo ter jo poslalo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
10. Dne 4. septembra 1992 je sodišče prve stopnje prekinilo postopek, ker je SFRJ prenehala obstajati. Sodišče je poučilo pritožnika, da bo postopek nadaljevalo, ko bo pravni naslednik SFRJ prevzel vlogo tožene stranke ali na pritožnikov predlog. 11. Dne 5. avgusta 1994 je pritožnik vložil zahtevo za nadaljevanje postopka proti Republiki Sloveniji (RS), Skladu RS za sukcesijo, Občini Celje in gospodarskima družbama ZT in IN. 12. Dne 1. januarja 1995 je zaradi reforme slovenskega sodnega sistema pristojnost v obravnavani zadevi pridobilo Okrajno sodišče v Celju. 13. Dne 5. februarja 1996 je se je sodišče izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Celju. 14. Med 31. januarjem 1996 in 20. decembrom 1999 je pritožnik vložil štiri pripravljalne vloge in/ali predlagal dokaze. 15. Dne 5. februarja 1996 je sodišče opravilo glavno obravnavo.
Med 11. februarjem 1998 in 9. novembrom 1998 je pritožnik trikrat zahteval, naj se določi narok za glavno obravnavo.
Narok za glavno obravnavo 18. decembra 1998 je bil preklican, ker je bilo treba zaslišati pritožnika, ki se glavne obravnave ni udeležil. Na naroku je pritožnikov pravni zastopnik obvestil sodišče, da je istega dne od pritožnika prejel obvestilo, da se je ta preselil v Avstrijo.
Pritožnik se ni zglasil na sodišče 29. januarja 1999, ko je bil razpisan naslednji narok za glavno obravnavo. V tem času je pritožnik živel v Avstriji in imel potni list SFRJ, s katerim po vstopu ne bi mogel zapustiti Slovenije. Posledično je bilo postopek prekinjen do nadaljnjega, dokler pritožnik ne obvesti sodišča, da je pridobil ustrezne identifikacijske dokumente in da se lahko udeleži naroka.
Sodišče je opravilo glavno obravnavo 20. decembra 1999 in pritožnik se je je udeležil.
Na zadnjem naroku 14. februarja 2000 je sodišče odločilo, da bo sodbo izdalo pisno. Sodba, ki je delno ugodila pritožnikovemu zahtevku, je bila pritožniku vročena 4. maja 2000.
16. Dne 12. maja 2000 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. RS se je prav tako pritožila. 17. Dne 23. maja 2000 je sodišče prve stopnje izdalo sklep o stroških Občine Celje.
Dne 18. julija 2000 se je pritožnik pritožil zoper ta sklep na Višje sodišče v Celju.
18. Dne 31. maja 2001 je sodišče delno ugodilo pritožbi zoper sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sklep o stroških. Sodba je bila pritožniku vročena 3. julija 2001. 19. Dne 20. julija 2001 je pritožnik vložil revizijo na Vrhovno sodišče. Prav tako je zahteval izločitev enega od sodnikov.
Dne 21. decembra 2001 je predsednik sodišča zavrnil pritožnikovo zahtevo za izločitev.
Dne 4. decembra 2002 je sodišče zavrnilo pritožnikovo revizijo.
Sodba je bila pritožniku vročena 21. januarja 2003.
20. Med 24. julijem 2001 in 2. aprilom 2003 je pritožnik vložil štiri pripravljalne vloge in/ali predlagal dokaze.
Dne 20. marca 2003 in 15. maja 2003 je sodišče opravilo glavno obravnavo in odločilo, da bo sodbo izdalo pisno.
Sodba, ki je delno ugodila pritožnikovemu zahtevku, je bila pritožniku vročena 10. julija 2003.
21. Dne 11. julija 2003 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. RS se je prav tako pritožila. 19. februarja 2004 je sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo in ugodilo pritožbi RS.
Sodba je bila pritožniku vročena 3. marca 2004.
22. Dne 15. marca 2004 je pritožnik vložil revizijo na Vrhovno sodišče.
Dne 25. novembra 2004 je sodišče delno ugodilo pritožnikovi reviziji.
Sodba je bila pritožniku vročena 11. januarja 2005.
PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE 23. Pritožnik se je pritožil zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Skliceval se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:
Sodba je napisana v angleščini in pisno notificirana 1. junija 2006 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.
Vincent Berger John Hedigan sodni tajnik predsednik senata
V skladu z drugim odstavkom 45. člena Konvencije in drugim odstavkom 74. člena Poslovnika Sodišča je ločeno odklonilno mnenje gospoda Myjerja priloga te sodbe.
LOČENO ODKLONILNO MNENJE SODNIKA MYJERJA
Vse od začetka veljavnosti Konvencije zna biti izraz »qui juge bien juge tard« v nasprotju z določbo o sojenju v razumnem roku iz 6. člena.
Res je, da drži pregovor »kdor hitro da, dvakrat da«, a v vsakodnevnem ravnanju včasih dolgo traja, preden je v civilnih postopkih izrečena zadnja beseda. Tako je v primeru, ko je zadeva posebej zapletena ali ko vpletene stranke uporabijo vsa pravna sredstva, ki so na voljo na nacionalni ravni. Delno lahko vzrok leži tudi v dejstvu, da nacionalne oblasti niso izpolnile svojih obveznosti po zagotovitvi zadostnega števila sodnikov in sodnega ter administrativnega osebja, ki bi se pravočasno spopadlo z vsemi zadevami ali ko nacionalni sodniki svojega dela ne opravljajo z zahtevano vestnostjo.
V sodbi Lukenda s 6. oktobra 2005 je to Sodišče ugotovilo, da je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, kar se tiče Slovenije, sistemski problem, ki izhaja iz neprimerne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema. Čeprav ta ugotovitev poraja predpostavko, da je v slovenskih zadevah, v katerih so postopki trajali vrsto let, prišlo do take sistemske kršitve, pa je vendarle treba preveriti okoliščine vsakega posameznega primera.
V obravnavanem primeru je večina sodnikov zaznala kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku. Sam se s tako ugotovitvijo ne strinjam.
Čeprav se strinjam, da bi bilo moralo zlasti Okrožno sodišče v Celju ravnati bolj vestno in učinkovito, pa po mojem mnenju celoten postopek (zlasti upoštevaje hitro obravnavanje zadeve na Višjem sodišču v Celju in na Vrhovnem sodišču) ni trajal nerazumno dolgo na skupaj šestih ravneh sodnega odločanja. Upoštevati bi bilo treba tudi to, da je pritožnik vlagal pritožbo za pritožbo in se očitno poslužil vsakega možnega pravnega sredstva, vključno s poskusom izločitve sodnika. V takšnih okoliščinah postopek zares traja precej dlje. Dejstvo, da je bila zadeva večkrat vrnjena sodišču nižje stopnje v delno novo sojenje, v sodni praksi ni neobičajno in ne kaže nujno na neučinkovitost sodnega sistema kot takega. Poleg tega je zaradi dejstva, da se je pritožnik leta 1998 preselil v Avstrijo in da ga je bilo treba zaslišati na naroku, minilo eno leto, za katerega krivde ni mogoče pripisati Vladi.
Podatki o posegih v dokument