Zapri Zapriedit profil
Evidenca Zadev
PUZIN
PUZIN : 29998/10



Razvrstitev po kršitvah
KONVENCIJA - 3

Podatki zadeve
Zaporedna številka : 342
Vlagatelj: PUZIN
Oznaka vloge : 29998/10
Odločbe/Sodbe:
Sodba		Vrsta odločitev:
Kršitev		Ključne besede:
3 - prepoved mučenja, Konvencija-13...Pravica do učinkovitega pravnega sredstva

Nahajališče: Strasbourg

Vrste odločitve
Datum odločitve: 11/06/2014
Rezervna klasifikacija:Sodba



Zgodovina sprememb zadeve

Opombe - vsebina




V zadevi Puzin proti Sloveniji
Evropsko sodišče za človekove pravice (peti oddelek) kot senat v sestavi:
Angelika Nußberger, predsednica,
Boštjan M. Zupančič,
Vincent A. De Gaetano, sodnika,
in Stephen Phillips, namestnik sodnega tajnika oddelka,
po razpravi, zaprti za javnost, ki je bila 14. oktobra 2014,
izreka to sodbo, sprejeto navedenega dne:

POSTOPEK

1. Zadeva se je začela s pritožbo (št. 29998/10) proti Republiki Sloveniji, ki jo je na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: konvencija) pri Sodišču 29. aprila 2010 vložil slovenski državljan Goran Puzin (v nadaljnjem besedilu: pritožnik).
2. Pritožnika je zastopala Odvetniška družba Matoz, o. p. d. o. o., iz Kopra. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopala Nataša Pintar Gosenca, državna pravobranilka.
3. Pritožnik je zlasti trdil, da sta bila zaradi razmer med njegovim pridržanjem na priporniškem oddelku ZPKZ Ljubljana kršena 3. in 8. člen konvencije in da v zvezi s tem ni imel na voljo nobenega učinkovitega pravnega sredstva, kakor ga zahteva 13. člen konvencije.
4. Sodišče je 30. avgusta 2013 sklenilo, da bo obvestilo vlado o pritožbi. Prav tako je sklenilo, da bo hkrati odločilo o sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe (prvi odstavek 29. člena).

DEJSTVA


I. OKOLIŠČINE ZADEVE

5. Pritožnik je bil rojen leta 1965 in živi v Kranju.
6. Pritožnik je bil od 31. maja 2008 do 29. avgusta 2008 v priporniškem oddelku ZPKZ Ljubljana. Od 23. aprila 2009 do 27. januarja 2010 je bil ponovno v priporniškem oddelku ZPKZ Ljubljana.
7. Od 23. aprila 2009 do 24. aprila 2009 je dva dni preživel v sobi 59 sam ali s še enim zapornikom. Od 25. aprila 2009 do 25. maja 2009 je bil enaintrideset dni v sobi št. 99, ki je merila 8,44 m2 (brez ločenega sanitarnega prostora površine 1,39 m2), sam na 7,05 m2 osebnega prostora. Od 26. maja 2009 do 27. januarja 2010 je osem mesecev in tri dni bival v sobi št. 50, ki je merila 8,07 m2 (brez ločenega sanitarnega prostora površine 1,23 m2), sam na 6,48 m2 osebnega prostora ali s še enim pripornikom na 3,4 m2 osebnega prostora.
8. Soba za dva pripornika, v kateri je bival pritožnik, je imela pograd, večjo in manjšo mizo, dva stola, dve omari in dve okni velikosti 89 x 54 cm, ki sta ju pripornika lahko prosto odpirala ali zapirala.
9. Glede splošnih značilnosti sob na priporniškem oddelku ZPKZ Ljubljana, materialnih razmer v njih in sanitarnih razmer glej sodbo Mandić in Jović proti Sloveniji, št. 5774/10 in 5985/10, 10. do 23. odstavek, 20. oktober 2011.
10. Glede časa, preživetega zunaj sobe, Sodišče v prej navedeni sodbi ugotavlja, da sta bila pripornika na priporniškem oddelku dan in noč zaprta v sobi, razen med gibanjem na prostem dve uri na dan in dodatnih dveh ur na teden, ko sta lahko uporabljala sobo za rekreacijo (Mandić in Jović, navedena zgoraj, 78. odstavek).
11. Temperatura v sobah je po podatkih vlade v drugi polovici julija in avgusta 2009 pozno popoldne (od 17.00 do 17.30) dosegala v povprečju okrog 28 oC, sedem dni pa več kakor 30 oC.

II. UPOŠTEVANI DOMAČA ZAKONODAJA IN PRAKSA

12. Za upoštevano domačo zakonodajo in prakso ter upoštevane mednarodne dokumente glej sodbo Mandić in Jović, navedena zgoraj, 24.–37. odstavek.

PRAVO


I. ZATRJEVANA KRŠITEV 3. ČLENA KONVENCIJE

13. Pritožnik se je pritožil, da je bil zaradi razmer, kakršne so bile med njegovim bivanjem v priporniškem oddelku ZPKZ Ljubljana, kršen 3. člen konvencije. Pritoževal se je zlasti nad veliko prezasedenostjo, zaradi katere je imel premalo osebnega prostora, nad slabimi sanitarnimi razmerami in neustreznim prezračevanjem, pretiranimi omejitvami časa, ki ga je smel preživeti zunaj sobe, visokimi temperaturami v sobah in neustreznim zdravstvenim varstvom.
14. Navajal je, da so razmere postale strukturni problem, kar so priznali tudi domači organi.
3. člen konvencije se glasi:



15. Del pritožbe glede pritožnikovega bivanja v zaporu od 31. maja 2008 do 29. avgusta 2008 je treba zavreči zaradi neupoštevanja pravila šestih mesecev v smislu točke a tretjega odstavka 35. člena konvencije, saj je bila pritožba na Sodišče vložena šele 29. aprila 2010.
16. Del pritožbe glede pritožnikovega bivanja v zaporu od 25. aprila 2009 do 25. maja 2009 je treba zavrniti zaradi očitne neutemeljenosti v smislu točke a tretjega odstavka 35. člena konvencije. Razmere med pritožnikovim prestajanjem pripora v tem obdobju niso dosegle stopnje strogosti, kakršna se zahteva za obravnavanje po 3. členu konvencije, saj je bil v sobi sam na 7,05 m2 osebnega prostora.
17. Del pritožbe v zvezi s prestajanjem pripora od 23. aprila 2009 do 24. aprila 2009 in od 26. maja 2009 do 27. januarja 2010, ko je pritožnik imel na voljo okoli 6,8 m2 osebnega prostora, je treba zavrniti zaradi očitne neutemeljenosti v smislu točke a tretjega odstavka 35. člena konvencije, saj razmere med njegovim pridržanjem v zaporu v tem obdobju niso dosegle stopnje strogosti, kakršna se zahteva za obravnavanje po 3. členu konvencije.
18. Glede preostalega dela pritožbe je vlada ob sklicevanju na enake utemeljitve kot v zadevi Bizjak proti Sloveniji (sklep), št. 25516/12, 17.–22. odstavek, 8. julij 2014, ugovarjala zaradi neizčrpanja notranjepravnih sredstev. Vlada je trdila, da je imel pritožnik na voljo učinkovito pravno sredstvo, odškodninski zahtevek po 179. členu obligacijskega zakonika, vendar ga ni vložil.
19. V zgoraj omenjenem sklepu iz julija 2014 je Sodišče ugotovilo, da je odškodninski zahtevek učinkovito pravno sredstvo. Vendar, v času, ko je pritožnik aprila 2010 vložil pritožbo, ni bilo na voljo učinkovitega notranjepravnega sredstva glede razmer v zaporu (glej Mandić in Jović,120. odstavek).
20. Zato Sodišče zavrača ugovor vlade, da domača pravna sredstva niso bila izčrpana. Poleg tega ugotavlja, da ta del pritožbe ni očitno neutemeljen v smislu točke a tretjega odstavka 35. člena konvencije in ni nesprejemljiv niti iz katerih drugih razlogov. Torej ga je treba razglasiti za sprejemljivega.
21. Stranki sta uporabili podobne utemeljitve kakor v zadevi Mandić in Jović (navedena zgoraj, 63.–71. odstavek). Vlada je trdila, da je imel pritožnik, ki je bival v sobi za le dve osebi, vedno na voljo več kot 4 m2 osebnega prostora.
22. Sodišče se glede upoštevanih načel sklicuje na 72.–76. odstavek svoje sodbe v zadevi Mandić in Jović proti Sloveniji.
23. Sodišče pripominja, da je pritožnik od 23. aprila 2009 do 24. aprila 2009 in od 26. maja 2009 do 27. januarja v dveh sobah bival delno sam na približno 6,8 m2 osebnega prostora in delno s še enim pripornikom, ko je imel na voljo 3,4 m2 osebnega prostora. Sodišče tudi pripominja, da vlada ni predložila nikakršnih podatkov glede točnega števila dni, ki jih je pritožnik v teh sobah preživel sam. Pritožnikovega osebnega prostora je bilo še manj zaradi pohištva v sobah (glej Modarca proti Moldovi, št. 14437/05, 63. odstavek, 10. maj 2007).
24. Glede bivanja pritožnika v priporniškem oddelku, ko je ta imel na voljo 3,4 m2 osebnega prostora, Sodišče ugotavlja, da čeprav je imel pritožnik na voljo nekoliko več osebnega prostora kot pripornika v zadevi Mandić in Jović, ki sta večino časa imela 2,7 m2 osebnega prostora, to še vedno ni bilo v skladu s priporočilom Odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja ali ponižujočega ravnanja in kaznovanja (glej Mandić in Jović, navedena zgoraj, 43. in 127. odstavek). Poleg tega je bil pritožnikov položaj še poslabšan zaradi zelo omejenega časa, ki ga je lahko preživel zunaj sobe, in visoke temperature v sobi v poletnem času (prav tam, 78. odstavek).
25. Ob upoštevanju skupnih učinkov zgoraj navedenih razmer bivanja pritožnika v priporniškem oddelku Sodišče meni, da je težek položaj, ki ga je prenašal pritožnik, presegal neizogibno raven trpljenja, ki je lastna prestajanju pripora, in prag strogosti v skladu s 3. členom konvencije (glej mutatis mutandis Szél proti Madžarski, št. 30221/06, 18. odstavek, 7. junij 2011, in Peers proti Grčiji, št. 28524/95, 75. odstavek, ESČP 2001-III).
26. Iz teh razlogov Sodišče ugotavlja, da so bile bivalne razmere, v katerih je pritožnik imel na voljo 3,4 m2 osebnega prostora, v nasprotju s 3. členom konvencije.

II. ZATRJEVANA KRŠITEV 8. ČLENA KONVENCIJE

27. Pritožnik se je pritožil, da so njegove navedbe v zvezi s 3. členom privedle tudi do kršitve 8. člena konvencije.
28. 8. člen konvencije se glasi:


29. Kakor je bilo ugotovljeno že v zadevi Mandić in Jović, Sodišče poudarja, da je treba pritožbe po 8. členu, če se prekrivajo s pritožbami po 3. členu, iz enakih razlogov in v enakem obsegu šteti za sprejemljive. Vendar glede na navedbe pritožnika in ob upoštevanju ugotovitve v zvezi s 3. členom Sodišče meni, da se na podlagi 8. člena v tem pogledu ne pojavlja nobeno ločeno vprašanje (glej Orchowski proti Poljski, št. 17885/04, 198. odstavek, ESČP 2009-... (izvlečki)).

III. ZATRJEVANA KRŠITEV 13. ČLENA KONVENCIJE

30. Pritožnik se je pritožil, da zaradi sistemske narave neustreznih razmer v zaporu v zvezi s svojimi pritožbenimi navedbami po 3. in 8. členu konvencije ni imel na voljo nobenega učinkovitega pravnega sredstva. Vsekakor ni nobenega dokaza, da bi bila lahko pravna sredstva, ki so bila teoretično na voljo, učinkovita v praksi, ko je šlo za razmere v zaporu in ravnanje z zaporniki. Skliceval se je na 13. člen konvencije, ki se glasi:



31. Kakor je Sodišče ugotovilo že v zadevi Mandić in Jović, pritožba pritožnika po 13. členu konvencije zaradi pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi z neustreznimi bivalnimi razmerami na priporniškem oddelku v smislu točke a tretjega odstavka 35. člena konvencije ni očitno neutemeljena ali nesprejemljiva iz katerih koli drugih razlogov. Torej jo je treba razglasiti za sprejemljivo.
32. Glede navedb vlade glej 19. točko zgoraj.
33. Sodišče pripominja, da v času, ko je pritožnik aprila 2010 vložil pritožbo, ni bilo mogoče nobenega od pravnih sredstev z zadostno stopnjo gotovosti šteti za učinkovito pravno sredstvo glede razmer v priporu (glej Mandić in Jović, 106.-120. odstavek). Učinkovitost odškodninskega zahtevka pri zadevah v zvezi z bivanjskimi razmerami je Sodišče ugotovilo šele v svojem sklepu iz julija 2014 v zadevi Bizjak, navedeni zgoraj. Ker očitno ni razlogov, da bi bilo v tej zadevi odločeno drugače, Sodišče ugotavlja, da je bil 13. člen konvencije kršen zaradi tega, ker v domači zakonodaji ni bilo učinkovitega in dostopnega pravnega sredstva glede na pritožnikove pritožbe zoper razmere, v katerih je bival na priporniškem oddelku zapora.

IV. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

34. 41. člen konvencije določa:



35. Pritožnik je zahteval 15.000 EUR za nepremoženjsko škodo.
36. Vlada je zahtevku oporekala.
37. Sodišče pritožniku prisoja 4.000 EUR za nepremoženjsko škodo.
38. Pritožnik je zahteval tudi 1.520 EUR za stroške in izdatke postopka pred Sodiščem. Ta znesek sestavljajo odvetniški stroški v višini 1.500 EUR, za katere pritožnik trdi, da so bili izračunani po domači zakonski tarifi, in materialni stroški v višini 20 EUR ter pripadajoči davek.
39. Vlada je trdila, da je znesek previsok. Navedla je tudi, da bi moralo Sodišče upoštevati, da je zastopnik pritožnika pred Sodiščem zastopal tudi druge pritožnike in da so bile vloge, ki jih je predložil Sodišču, v vseh teh primerih skoraj enake.
40. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le, če dokaže, da so dejansko nastali in bili neizogibni ter da je njihov znesek razumen. Glede pritožnikovih stroškov po konvenciji Sodišče ponovno poudarja, da ga ne zavezujejo domače tarife in prakse, čeprav so mu lahko v pomoč (glej med drugim zadevo Gaspari proti Sloveniji, št. 21055/03, 83. odstavek, 21. julij 2009, in Başkaya in Okçuoğlu proti Turčiji [VS], št. 23536/94 in 24408/94, 98. odstavek, ESČP 1999-IV). V obravnavani zadevi ob upoštevanju razpoložljivih podatkov in zlasti tega, da je pravna pisarna kot zastopnica pritožnika že prejela povračilo v drugih zadevah za pripravo vlog, ki so skoraj enake tem vlogam (glej Mandić in Jović, navedena zgoraj, 133.–135. odstavek, Štrucl in drugi proti Sloveniji, št. 5903/10, 6003/10 in 6544/10, 146.–148. odstavek, 20. oktober 2011 in Praznik proti Sloveniji, št. 6234/10, 38.–40. odstavek, 28. junij 2012), Sodišče meni, da je upravičeno pritožniku za stroške postopka pred Sodiščem priznati znesek 500 EUR.
41. Po mnenju Sodišča je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

1. razglaša, da sta pritožba po 3. in 8. členu konvencije glede bivalnih razmer v času prestajanja pripora od 23. aprila 2009 do 24. aprila 2009 in od 26. maja 2009 do 27. januarja 2010, ko je pritožnik imel 3,4 m2 osebnega prostora, ter pritožba po 13. členu konvencije glede bivalnih razmer med prestajanjem pripora v navedenem obdobju sprejemljivi, preostali del pritožbe pa nesprejemljiv;

2. razsoja, da je bil kršen 3. člen konvencije.

3. razsoja, da pritožbe ni treba obravnavati po 8. členu konvencije;

4. razsoja, da je bil kršen 13. člen konvencije;

5. razsoja,


6. zavrača preostali del zahtevka pritožnika za pravično zadoščenje.

Sestavljeno v angleškem jeziku in 6. novembra 2014 uradno pisno objavljeno v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

Stephen Phillips Angelika Nußberger
namestnik sodnega tajnika predsednica

Show details for Podatki o posegih v dokumentPodatki o posegih v dokument