POSTOPEK
1. Zadeva se je začela s pritožbo (št. 26828/06) proti Republiki Sloveniji, ki so jo po 34. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: konvencija) pri Sodišču 4. julija 2006 vložili Milan Makuc, hrvaški državljan, in deset drugih pritožnikov. Po smrti Makuca se je zadeva preimenovala v Kurić in drugi proti Sloveniji. Pred velikim senatom ostaja osem pritožnikov (glej 15. odstavek). 2. Pritožnike so zastopali A. G. Lana in A. Saccucci, odvetnika iz Rima, ter A. Ballerini in M. Vano, odvetnika iz Genove (Italija). 3. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopal L. Bembič, državni pravobranilec. 4. Pritožniki so na podlagi 8. člena konvencije trdili, da jim je bil samovoljno odvzet status stalnega prebivalca, potem ko je Slovenija razglasila svojo neodvisnost leta 1991. Pritožili so se tudi na podlagi 13. člena konvencije, da niso imeli na voljo nobenega pravnega sredstva s tem v zvezi, in na podlagi 14. člena v povezavi z 8. členom konvencije, da so bili obravnavani diskriminacijsko. Na koncu so trdili, da so jim bile samovoljno odvzete pokojninske pravice v nasprotju s 1. členom protokola št. 1. 5. Pritožba je bila dodeljena tretjemu oddelku Sodišča (prvi odstavek 52. člena Poslovnika Sodišča), ki je 10. novembra 2006 sklenil, da o njej kot nujni zadevi obvesti toženo vlado po 40. členu Poslovnika Sodišča in da zanjo odobri prednostno obravnavo po 41. členu poslovnika. 6. 31. maja 2007 je tretji oddelek, ki so ga sestavljali sodniki: Corneliu Bîrsan, Boštjan M. Zupančič, Elisabet Fura, Alvina Gyulumyan, Egbert Myjer, David Thór Björgvinsson in Ineta Ziemele ter Santiago Quesada, sodni tajnik oddelka, sklenil, da obvesti toženo vlado o pritožbah na podlagi 8. člena samega in v povezavi s 13. in 14. členom konvencije ter na podlagi 1. člena protokola št. 1. Prav tako je bila sprejeta odločitev, da se bo hkrati odločalo o sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe (prvi odstavek 29. člena). Preostali del pritožbe je bil razglašen za nesprejemljivega. 7. Prejete so bile tudi pripombe tretje strani, srbske vlade, ki je uveljavljala pravico do posredovanja (prvi odstavek 36. člena konvencije in točka b prvega odstavka 44. člena poslovnika). Pripombe tretje strani so predložili tudi Equal Rights Trust, Open Society Justice Initiative, Mirovni inštitut – Inštitut za sodobne družbene in politične študije ter Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, ki jim je predsednik senata dovolil, da posredujejo v pisnem postopku (drugi odstavek 36. člena konvencije in tretji odstavek 44. člena poslovnika). Tožena vlada in pritožniki so odgovorili na pripombe srbske vlade. 8. V zvezi z uradnim obvestilom po prvem odstavku 36. člena konvencije in točke a prvega odstavka 44. člena poslovnika vladi Hrvaške ter Bosne in Hercegovine nista želeli uveljavljati pravice do posredovanja v tej zadevi. 9. 13. julija 2010 je senat tretjega oddelka, ki so ga sestavljali sodniki: Josep Casadevall, Elisabet Fura, Corneliu Bîrsan, Boštjan M. Zupančič, Alvina Gyulumyan, Egbert Myjer in Ineta Ziemele ter Santiago Quesada, sodni tajnik oddelka, razglasil pritožbo za sprejemljivo glede pritožb osmih pritožnikov na podlagi 8., 13. in 14. člena konvencije ter soglasno razsodil, da sta bila kršena 8. in 13. člen konvencije in da proučitev pritožbe na podlagi 14. člena konvencije ni potrebna. Senat je tudi razsodil, da sorodnik pokojnega pritožnika Makuca nima pravnega razloga, da bi nadaljeval postopek namesto njega. Pritožbi Ljubomirja Petreša in Jovana Jovanovića, ki sta pridobila dovoljenje za stalno prebivanje, ter preostali del pritožb drugih pritožnikov so bili razglašeni za nesprejemljive. Poleg tega je senat toženi vladi navedel primerne splošne in individualne ukrepe, ki jih mora sprejeti po 46. členu, in pridržal odločanje o pravičnem zadoščenju po 41. členu konvencije. 10. Vlada je 13. oktobra 2010 zahtevala, da se zadeva preda velikemu senatu na podlagi 43. člena konvencije in 73. člena poslovnika. Zbor velikega senata je 21. februarja 2011 ugodil tej zahtevi. 11. Sestava velikega senata je bila določena v skladu z določbami četrtega in petega odstavka 26. člena konvencije ter 24. člena poslovnika. 3. novembra 2011 se je končalo mandatno obdobje predsednika Sodišča Jeana-Paula Coste. Na tem mestu ga je nasledil Nicolas Bratza in prevzel predsedovanje velikemu senatu v obravnavani zadevi (drugi odstavek 9. člena poslovnika). Jean-Paul Costa je po poteku svojega mandata še naprej sodeloval pri obravnavanju zadeve v skladu s tretjim odstavkom 23. člena konvencije in četrtim odstavkom 24. člena poslovnika. 12. Pritožniki in tožena vlada so predložili svoja pisna stališča. Prejete so bile tudi pripombe tretje strani, Urada visokega komisarja ZN za begunce (UNHCR), ki mu je predsednik dovolil, da posreduje v pisnem postopku pred velikim senatom (drugi odstavek 36. člena konvencije in tretji odstavek 44. člena poslovnika). Open Society Justice Initiative je tudi predložil dopolnjeno in prečiščeno vlogo. 13. 6. julija 2011 je bila javna obravnava v stavbi za človekove pravice v Strasbourgu (tretji odstavek 59. člena poslovnika). Pred Sodiščem so nastopili:
(a) za toženo vlado L. Bembič, državni pravobranilec, zastopnik, V. Klemenc, državna pravobranilka, sozastopnica, N. Gregori, Ministrstvo za notranje zadeve, J. Koselj, Ministrstvo za notranje zadeve, I. Jeglič, Ministrstvo za notranje zadeve, A. Snoj, Ministrstvo za notranje zadeve, A. Jerman, Ministrstvo za notranje zadeve, P. Pavlin, Ministrstvo za notranje zadeve, S. Bardutzky, Ministrstvo za pravosodje, svetovalci;
(b) za pritožnike A. G. Lana, A. Saccucci, pooblaščenca, N. Kogovšek Šalamon, A. Sironi, svetovalki. 14. Veliki senat je poslušal nagovore Lana, Saccuccija in Bembiča ter njihove odgovore na vprašanja sodnikov. Pritožniki in tožena vlada so predložili dodatne informacije v pisni obliki.
DEJSTVA
I. OKOLIŠČINE ZADEVE
15. Prvi pritožnik, Mustafa Kurić, se je rodil leta 1935 in živi v Kopru (Slovenija). Je oseba brez državljanstva. Drugi pritožnik, Velimir Dabetić, se je rodil leta 1969 in živi v Italiji. Je oseba brez državljanstva. Tretja pritožnica, Ana Mezga, je hrvaška državljanka. Rodila se je leta 1965 in živi v Portorožu (Slovenija). Četrta pritožnica, Ljubenka Ristanović, je srbska državljanka. Rodila se je leta 1968 in živi v Srbiji. Peti pritožnik, Tripun Ristanović, sin četrte pritožnice, se je rodil leta 1988 in trenutno živi v Sloveniji. Je državljan Bosne in Hercegovine. Šesti pritožnik, Ali Berisha, se je rodil leta 1969 na Kosovu. Po najnovejših razpoložljivih podatkih je srbski državljan. Trenutno živi v Nemčiji. Sedmi pritožnik, Ilfan Sadik Ademi, se je rodil leta 1952. Živi v Nemčiji in je zdaj makedonski državljan. Osmi pritožnik, Zoran Minić, se je rodil leta 1972. Po navedbah vlade je srbski državljan.
1. Državljanstvo v SFRJ
II. UPOŠTEVANO MEDNARODNO IN NOTRANJE PRAVO IN PRAKSA
1. Zakonodaja nekdanje Socialistične republike Slovenije
2. Zakonodaja Republike Slovenije
Vsi so pred zakonom enaki."
Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil."
2. Odločbo iz prejšnjega odstavka izvrši organ, ki je pristojen za izvršitev posamičnega akta, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo in nadomestilo s svojo odločbo. Če po veljavnih predpisih ni pristojnega organa, ga določi ustavno sodišče."
(2) da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije;
(3) da dejansko živi v Slovenji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje;
(4) da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost;
(5) da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja;
(6) da ni bila v državi, katere državljan je, ali v Sloveniji obsojena na zaporno kazen, daljšo od enega leta, za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je to dejanje kaznivo tako po predpisih njene države kot tudi po predpisih Republike Slovenije;
(7) da ji ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji;
(8) da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države."
Pri odločanju na podlagi prejšnjega odstavka lahko pristojni organ glede izpolnjevanja pogoja iz … tega zakona upošteva dolžino prebivanja osebe v državi, njene osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki jo vežejo na Republiko Slovenijo, ter posledice, ki bi jih za osebo povzročila zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije."
...
Če želi tujec na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je to določeno s prejšnjim odstavkom, in je prišel zaradi šolanja, specializacije, zaposlitve, zdravljenja, opravljanja kakšne poklicne dejavnosti ali je sklenil zakonsko zvezo z državljanom Republike Slovenije, ima na območju države nepremično premoženje, uživa pravico, ki izvira iz dela v državi, oziroma ima drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno, mora … zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje."
(i) če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države;
(ii) če zavrača izpolnjevanje odločitev državnih organov;
(iii) če gre za ponavljajoče se ali hujše kršitve tujca zoper javni red in mir, varnost državne meje ali tega zakona;
(iv) če ga je obsodilo tuje ali naše sodišče za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh mesecev;
(v) če ostane brez sredstev za preživljanje in mu preživljanje za čas prebivanja na območju Republike Slovenije ni kako drugače zagotovljeno;
(vi) če gre za zavarovanje zdravja ljudi."
Za tujca, ki ne zapusti območja Republike Slovenije po prejšnjem odstavku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, obstaja pa sum, da se bo ukrepu skušal izogniti, odredi republiški upravni organ, pristojen za notranje zadeve, bivanje v prehodnem domu za tujce, vendar največ za 30 dni.
Tujcu, ki zaradi objektivnih okoliščin ne more takoj zapustiti ozemlja Republike Slovenije in ima sredstva za preživljanje, lahko republiški upravni organ, pristojen za notranje zadeve, določi tudi drug kraj prebivanja."
Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe."
Tujec, ki je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije …, pa mu je bila izdana negativna odločba, lahko vloži prošnjo iz prejšnjega odstavka v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe, če postane odločba dokončna po uveljavitvi tega zakona …"
Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti.
Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen tudi, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov:
– če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva;
– če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matičnim pristaniščem v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji;
– če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen;
– če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov;
– če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena … ali 50. člena Zakona o tujcih …, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja;
– če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen v primeru, če ji je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja …
Če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.
Po tem zakonu izdano dovoljenje za stalno prebivanje ali izdana posebna odločba glede dovoljenja za stalno prebivanje in prijavljenega stalnega prebivališča za nazaj ali na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03) izdana dopolnilna odločba ne pomeni izpolnjenega pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v postopkih, ki se vodijo po zakonu, ki ureja državljanstvo Republike Slovenije."
V evidenci stalnega prebivalstva pristojni organ označi državljane Republike Slovenije, ki začasno, za več kot tri mesece odpotujejo v tujino, in osebe, ki jim je organ odklonil prijavo stalnega prebivališča ..."
3. Sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije
1. Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1, 44/97 in 50/98) je v neskladju z ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz drugega odstavka 81. člena po poteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna.
3. Ugotovljeno neskladnost iz prvega odstavka izreka mora zakonodajalec odpraviti v šest mesecih od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
4. Do odprave ugotovljene neskladnosti iz prvega odstavka izreka se zoper državljana druge republike nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije ne sme izreči ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena Zakona o tujcih, če je imel na dan plebiscita 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi.
Obrazložitev:
14. Ustavno sodišče ugotavlja, da se določbi drugega odstavka 13. člena in prvega odstavka 16. člena ZTuj za državljane drugih republik, ki niso pridobili državljanstva Republike Slovenije, ne bi smeli uporabljati. Prav tako ne bi smeli pristojni organi opraviti prenosa teh oseb iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev iz lastnega nagiba (ex proprio motu) brez vsake odločbe ali obvestila prizadeti osebi. Za tako ravnanje niso imeli zakonske podlage. Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, na katerega se sklicuje vlada v svojih pojasnilih, ne pozna izbrisa stalnega prebivališča na podlagi samega zakona.
Prav tako vlada nima zakonskega pooblastila, da s sklepom kot posamičnim aktom določi način izvajanja zakonskih določb. Na podlagi 120. člena ustave upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Ko je vlada ugotovila, da ZTuj v praksi ni mogoče uporabiti tudi za državljane drugih republik, bi morala zakonodajalcu predlagati ureditev njihovega pravnega statusa, ne pa s sklepom poseči v zakonodajno pristojnost.
15. Iz navedenih razlogov so bila z ZTuj, ki v prehodnih določbah ne ureja pravnega statusa državljanov drugih republik kot tujcev v Republiki Sloveniji, ki so imeli v Republiki Sloveniji stalno prebivališče in so na njenem ozemlju tudi dejansko živeli, kršena načela pravne države iz 2. člena ustave. Zato so se državljani drugih republik s potekom rokov, določenih v drugem odstavku 81. člena, znašli v negotovem pravnem položaju. Iz besedila prehodne določbe, ki napotuje na uporabo določb ZTuj, te osebe niso mogle razbrati, kakšen položaj naj bi imele kot tujci in katere določbe zakona naj zanje veljajo. Zato ustavno sodišče ugotavlja, da je bilo zaradi neurejenega pravnega položaja državljanov drugih republik kot tujcev v Republiki Sloveniji kršeno načelo varstva zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države.
16. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez utemeljenega razloga. Državljani drugih republik, ki se niso odločili za slovensko državljanstvo, povsem upravičeno niso mogli pričakovati, da bodo izenačeni s tujci, ki šele prihajajo v Republiko Slovenijo, in da bodo izgubili stalno prebivališče, in še to brez vsakršnega obvestila." ...”
1. Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01) je v neskladju z Ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja.
2. Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji je v neskladju z ustavo, ker ne ureja pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ iz prejšnjega odstavka izreka, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97).
3. 1. člen Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji je v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe.
4. Prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji se v delih, v katerih določata rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, razveljavita. ...
7. Ugotovljene neskladnosti iz prvega, drugega in tretjega odstavka izreka mora zakonodajalec odpraviti v šestih mesecih od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
8. Z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) ali na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99) se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvo za notranje zadeve jim mora po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje.
15. Ker izpodbijani zakon državljanom drugih republik ne omogoča pridobitve stalnega prebivanja od dneva, ko jim formalnopravno ni bilo priznano, ter tako odpravlja ugotovljeno protiustavnost le delno, je v neskladju z ustavo. Načelo pravne varnosti kot eno od načel pravne države iz 2. člena ustave zahteva, da položaj navedenih oseb ne ostane v določenem obdobju pravno neurejen. Stalno prebivališče je pomembna navezna okoliščina za uveljavljanje določenih pravic in pravnih koristi, ki jih navedene osebe niso mogle uveljavljati zaradi pravno neurejenega stanja. Njihov položaj v Republiki Sloveniji je bil zaradi neurejenega stanja pravno negotov, saj so s pridobitvijo položaja tujca izgubili stalno prebivališče na območju Republike Slovenije in se znašli v neurejenem položaju ali v bistveno slabšem pravnem položaju (npr. začasno prebivališče), ki je za nekatere od prizadetih oseb trajal tudi do deset let. Da pravni položaj državljanov drugih republik še vedno ni pravno urejen, je razvidno iz priporočila, ki ga je Državni zbor sprejel ob obravnavi sedmega letnega poročila varuha človekovih pravic za leto 2001 (Uradni list RS, št. 2/03) ...
22. Državljani drugih republik zaradi nepriznanja stalnega prebivanja od dneva, ko se je zaradi osamosvojitve Republike Slovenije spremenil njihov pravni status v status tujca, niso mogli uveljaviti pravic, ki bi jim pripadale kot tujcem s stalnim prebivanjem v Republiki Sloveniji. Pobudniki jih izrecno ne opredeljujejo, iz odločb ustavnega sodišča pa izhaja, da je šlo predvsem za pravice do akontacije vojaške pokojnine, pravice do varstvenega dodatka in za nemožnost zamenjave vozniškega dovoljenj. .."
1. Arbitražna komisija konference o Jugoslaviji
2. Pri odločanju o dodelitvi ali odvzemu državljanstva ob nasledstvu držav bo vsaka država pogodbenica upoštevala zlasti:
(a) pristne in dejanske vezi obravnavane osebe z državo;
(b) običajno prebivališče osebe ob nasledstvu držav;
(c) voljo osebe;
(d) krajevni izvor osebe.
...”
(a) so običajno prebivale na ozemlju, ki je postalo ozemlje države naslednice ali
(b) niso običajno prebivale v nobeni od teh držav, vendar so bile ustrezno povezane z državo naslednico.
2. Za pododstavek b prvega odstavka ustrezne povezave vključujejo med drugim:
(a) pravno zavezo teritorialni enoti države predhodnice, ki je postalo ozemlje države naslednice;
(b) rojstvo na ozemlju, ki je postalo ozemlje države naslednice;
(c) zadnje običajno prebivališče na ozemlju države predhodnice, ki je postalo ozemlje države naslednice."
Odbor priporoča državi pogodbenici, da:
(a) dokončno razreši pravni status vseh prizadetih državljanov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki zdaj živijo v Sloveniji;
(b) zagotovi polno uživanje njihovih ekonomskih in socialnih pravic, vključno z dostopom do zdravstvenih storitev, socialnega zavarovanja, izobraževanja in zaposlovanja;
(c) začne obveščati izbrisane, ki trenutno živijo zunaj Slovenije, o novih zakonodajnih ukrepih in možnostih za njihovo uporabo;
(d) vsem posameznikom, ki jih je prizadel izbris, zagotovi polno povrnitev škode, vključno s povrnitvijo v prejšnje stanje, zadoščenjem, nadomestilom, ponovno usposobitvijo in jamstvi za neponovitev.
Odbor glede na svoj splošni komentar št. 2 (2008) o 2. členu, ki ga morajo izvajati države pogodbenice, opozarja, da je posebna zaščita manjšin ali na družbeni rob odrinjenih posameznikov ali posebej ogroženih skupin del obveznosti države pogodbenice v skladu s konvencijo. V zvezi s tem odbor priporoča, da država pogodbenica sprejme ukrepe za vrnitev statusa stalnega prebivališča t. i. izbrisanim, ki so bile vrnjeni drugim državam nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Odbor tudi spodbuja državo pogodbenico, naj omogoči popolno vključitev izbrisanih v družbo, tudi tistih, ki pripadajo romski skupnosti, in jim zagotovi pravične postopke pri prošnjah za državljanstvo."
I. PREDHODNA VPRAŠANJA
1. Ugotovitve senata
1. Ugovori vlade
II. ZATRJEVANA KRŠITEV 8. ČLENA KONVENCIJE
314. Pritožniki so trdili, da jim je bila samovoljno odvzeta možnost ohraniti status stalnega prebivalca v Sloveniji. Sklicevali so se na 8. člen konvencije, ki se glasi:
2. Javna oblast se ne sme vmešavati v uresničevanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi."
1. Pritožniki
1. Ali 8. člen velja za pritožbe pritožnikov
III. ZATRJEVANA KRŠITEV 13. ČLENA V POVEZAVI Z 8. ČLENOM KONVENCIJE
363. Pritožniki so trdili, da niso imeli na voljo učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s svojimi pritožbami na podlagi 8. člena konvencije. Sklicevali so se na 13. člen konvencije, ki se glasi:
IV. ZATRJEVANA KRŠITEV 14. ČLENA V POVEZAVI Z 8. ČLENOM KONVENCIJE
373. Pritožniki so trdili, da so bili pri uživanju svojih pravic po 8. členu konvencije diskriminirani na podlagi narodnostnega izvora v primerjavi z drugimi tujimi državljani (t. i. "pravi" tujci), ki so še naprej živeli v Sloveniji na podlagi izdanega dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje. 374. Sklicevali so se na 14. člen konvencije, ki se glasi:
V. 46. ČLEN KONVENCIJE
397. 46. člen konvencije, če se upošteva, določa:
2. Dokončna sodba Sodišča se pošlje Odboru ministrov, ki nadzoruje njeno izvršitev. ..."
VI. 41. ČLEN KONVENCIJE
416. 41. člen konvencije določa:
1. Premoženjska škoda
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE
1. s petnajstimi glasovi proti dvema razsoja, da ni pristojno za preverjanje pritožb, ki sta jih vložila Ljubomir Petreš in Jovan Jovanović; 2. soglasno zavrne ugovore vlade, da je pritožba stvarno (ratione materiae) in časovno (ratione temporis) neskladna z določbami konvencije in je bila vložena prepozno; 3. soglasno razsoja, da Mustafa Kurić, Ana Mezga, Tripun Ristanović, Ali Berisha, Ilfan Sadik Ademi in Zoran Minić po 34. členu konvencije lahko trdijo, da so "žrtve" zatrjevanih kršitev svojih pravic iz konvencije; 4. z devetimi glasovi proti osmim ugodi predhodnemu ugovoru vlade o neizčrpanju notranjih pravnih sredstev v primeru Velimirja Dabetića in Ljubenke Ristanović; 5. soglasno zavrne predhodni ugovor vlade o neizčrpanju notranjih pravnih sredstev v primeru preostalih pritožnikov (Mustafa Kurića, Ane Mezga, Tripuna Ristanovića, Alija Berishe, Ilfana Sadika Ademija in Zorana Minića); 6. soglasno razsoja, da je bil kršen 8. člen konvencije; 7. soglasno razsoja, da je bil kršen 13. člen v povezavi z 8. členom konvencije; 8. soglasno razsoja, da je bil kršen 14. člen v povezavi z 8. členom konvencije; 9. soglasno razsoja, da bi morala tožena vlada v enem letu po izreku te sodbe vzpostaviti domačo odškodninsko shemo posebej za ta primer (glej 415. odstavek); 10. soglasno razsoja, da glede katere koli premoženjske škode zaradi kršitev, ugotovljenih v obravnavani zadevi, vprašanje uporabe 41. člena še ni zrelo za odločanje in zato
Sestavljeno v angleškem in francoskem jeziku in izrečeno na javni obravnavi v stavbi Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu 26. 6. 2012.
Vincent Berger Nicolas Bratza pravni svetovalec predsednik
V skladu z drugim odstavkom 45. člena konvencije in drugim odstavkom 74. člena Poslovnika Sodišča so tej sodbi priložena ta ločena mnenja: