POSTOPEK
1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 3127/09) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) vložil slovenski državljan gospod Borut Franc Flisar (v nadaljevanju: pritožnik) 7. januarja 2009. 2. Pritožnika je zastopal gospod L. Poljanec iz Slovenske Bistrice. Slovensko vlado (v nadaljevanju: vlada) je zastopala gospa T. Mihelič Žitko, državna pravobranilka. 3. Pritožnik je zlasti trdil, da je bil kršen prvi odstavek 6. člena Konvencije, saj ga sodnik, ki je odločal o njegovi zahtevi za sodno presojo, ni zaslišal. 4. Sodišče je 4. maja 2010 odločilo, da o pritožbi obvesti vlado. Sklenilo je tudi, da bo hkrati odločalo o sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe (prvi odstavek 29. člena).
DEJSTVA
I. OKOLIŠČINE V ZADEVI
5. Pritožnik je bil rojen leta 1968 in živi v Martjancih. 6. Policija je 2. oktobra 2006 okoli 22. ure po prejeti prijavi posredovala na domu P., polsestre pritožnika, ki se je vedla nasilno do njune matere in ji grozila. Pritožnik je prišel na kraj dogodka za policisti. Med posredovanjem policije je P. uspelo pobegniti skupaj s svojo 8-letno hčerko. Pritožnik in policija sta iskala P. Medtem se je sama vrnila in ni hotela razkriti, kje je njena hčerka. Pritožnik se je razjezil in po izjavi policije je v navzočnosti policistov zgrabil P. z eno roko za vrat, z drugo pa jo klofnil. Nato se je pomiril in policisti so ga seznanili s prekrškom, ki ga je storil. V skladu s skrajšanim postopkom po Zakonu o prekrških (v nadaljevanju: ZP) mu je bila za prekršek drznega in nasilnega vedenja izrečena sankcija plačila globe 150.000 slovenskih tolarjev (približno 625 evrov (EUR)). V svoji pritožbi na Sodišče je pritožnik trdil, da je pomagal policistom in bil neupravičeno vpleten v zadevo. 7. Čez štiri dni je pritožnik prejel pisno obvestilo o plačilnem nalogu, ki ga je izdala policija in v katerem je bilo zapisano, da je storil prekršek po četrtem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, in ki je vključeval opis dejanskega stanja (v celoti):
II. USTREZNA NOTRANJA ZAKONODAJA IN PRAKSA
13. Za ustrezno notranjo zakonodajo in prakso glej zadevo Suhadolc proti Republiki Sloveniji ((odl.) št. 57655/08, 17. 5. 2011). Poleg tega za obravnavano zadevo veljajo te določbe notranje zakonodaje: 14. V 6. členu Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/2003) (v nadaljevanju: ZP) se opredeljuje »prekršek« kot dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne, lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek. Ker ZP vsebuje nekatere posebne določbe v zvezi s sestavinami prekrška in odgovornostjo zanj, se sklicuje tudi na določbe Kazenskega zakonika, ki jih je treba v postopkih o prekršku smiselno uporabljati. Poleg tega je v ZP vključeno načelo domneve nedolžnosti, ki v 7. členu določa, da »kdor je obdolžen, velja za nedolžnega, dokler njegova odgovornost ni ugotovljena s pravnomočno odločbo«. 15. 57. člen določa, da lahko uradna oseba, če osebno zazna prekršek ali ga ugotovi z uporabo tehničnih sredstev ali naprav, izda »plačilni nalog«. Ta ima enak učinek kakor odločba organa. Če je globa izrečena s plačilnim nalogom, ukrep uklonilnega zapora za neplačilo ni možen. 16. Sodnik lahko odloča o sprejemljivosti in utemeljenosti zahteve za sodno presojo na podlagi spisa, ki ga prejme od upravnega organa. V skladu s 65. členom ZP lahko sodnik s sodbo zahtevo zavrne kot neutemeljeno, če ni potrebno dopolnjevanje dokaznega postopka in niso podani razlogi za pritožbo. To stori brez zaslišanja pritožnika. Če sodnik ugotovi, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno, da pa je treba izreči drugačno sankcijo, lahko delno ugodi zahtevi in v skladu s tem spremeni odločbo upravnega organa. Če pa je ugotovljena kršitev materialnega ali procesnega prava ali če se zahteva nadaljnji dokazni postopek, sodnik razveljavi odločbo in o zadevi odloča v rednem sodnem postopku, v katerem imata obdolženec in organ, ki je izdal izpodbijano odločbo, položaj strank. V takšnem sodnem postopku ima obdolženec pravico, da ga sodnik ustno zasliši, da predlaga dokaze, vloži postopkovne zahteve in pritožbo zoper sodbo (67., 69., 90., 114. in 119. člen ZP). V skladu s 125. členom ZP pa lahko sodnik po lastni presoji določi javno obravnavo v rednem sodnem postopku. 17. Zakon o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/2006, ki velja od 2. 6. 2006) se v 6. členu glasi:
(2) Kdor koga udari, se kaznuje z globo od 80.000 tolarjev do 150.000 tolarjev.
(3) Kdor se pretepa, se kaznuje z globo od 100.000 tolarjev do 300.000 tolarjev.
(4) Če so prekrški iz prejšnjih odstavkov (1 do 3) storjeni proti … krvnemu sorodniku v ravni vrsti, … se kršitelj kaznuje z globo od 150.000 tolarjev do 300.000 tolarjev [625 do 1.251 EUR].«
– posamičnem aktu, ki se spodbija, z navedbo organa, ki ga je izdal, z njegovo opravilno številko in z datumom izdaje:
– domnevno kršenih človekovih pravicah ali temeljnih svoboščinah,
– razlogih, s katerimi se utemeljujejo kršitve,
– datumu, ko je bil pritožniku vročen posamični akt, ki ga izpodbija,
– polnem osebnem imenu pritožnika in naslovu stalnega ali začasnega prebivališča, če gre za fizično osebo, oziroma imenu ter sedežu, če gre za pravno osebo, državni organ, nosilca javnega pooblastila ali drug pravni subjekt, ter o osebnem imenu, nazivu ali funkciji njegovega zastopnika,
– drugih podatkih, ki jih določa poslovnik ustavnega sodišča.
(2) Ustavna pritožba se vloži pisno. Ustavni pritožbi je treba priložiti kopijo posamičnega akta, ki ga pritožnik izpodbija, in vse druge posamične akte, ki so bili v zvezi z izpodbijanim posamičnim aktom izdani v postopkih pred pristojnimi organi v zadevi, ter ustrezne listine, na katere pritožnik opira svojo ustavno pritožbo.«
I. ZATRJEVANA KRŠITEV 6. ČLENA ZARADI ODSOTNOSTI OBRAVNAVE
19. Pritožnik se je pritožil, da ni bil ustno zaslišan, da sodišče ni zaslišalo prič in da je sodba temeljila izključno na policijskem spisu, s čimer mu je bila kršena pravica do poštene obravnave, kakor je določeno v prvem odstavku 6. člena Konvencije, ki se glasi:
1. Utemeljitve strank
II. DRUGE ZATRJEVANE KRŠITVE KONVENCIJE
41. Pritožnik se je po 6. členu Konvencije pritožil, da je bilo v njegovi zadevi kršeno načelo domneve nedolžnosti in da ni pritožbe zoper sodbo okrajnega sodišča. Na podlagi 6. in 13. člena Konvencije se je pritožil tudi, da je ustavno sodišče zavrnilo obravnavo njegove ustavne pritožbe in svojo odločitev utemeljilo s 55. a členom Zakona o ustavnem sodišču, ki je začel veljati po dogodku iz ustavne pritožbe. 42. V zvezi s postopkom pred ustavnim sodiščem je Sodišče že zavrnilo popolnoma enako pritožbo v zadevi Suhadolc proti Sloveniji (navedeni zgoraj) in ne vidi nikakršnega razloga, da bi v tem primeru sprejelo drugačen sklep. Po preučitvi preostalih pritožb Sodišče meni, da glede na vse gradivo, s katerim razpolaga, in če so zadeve, zoper katere so bile vložene pritožbe, v njegovi pristojnosti, pritožbe ne kažejo na kršitev členov, na katere se je skliceval pritožnik (glej ibid.). Iz tega izhaja, da je ta del pritožbe očitno neutemeljen in mora biti zavrnjen v skladu s točko a tretjega odstavka in četrtim odstavkom 35. člena Konvencije.
III. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE
43. V 41. členu Konvencije je določeno:
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
1. razglaša, da je pritožba v zvezi z odsotnostjo obravnave po prvem odstavku 6. člena Konvencije dopustna, medtem ko je preostanek pritožbe nedopusten; 2. razsoja, da je bil kršen prvi odstavek 6. člena Konvencije; 3. razsoja, da je ugotovitev kršitve zadostno pravično zadoščenje za vsako nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel pritožnik; 4. zavrača preostanek zahtevka pritožnika za pravično zadoščenje.
Sestavljeno v angleškem jeziku in pisno objavljeno 2. septembra 2011 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.
Claudia Westerdiek Dean Spielmann sodna tajnica predsednik Podatki o posegih v dokument