Zapri

edit profil

POSTOPEK

1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 26828/06) proti Republiki Sloveniji, ki so jo pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 4. julija 2006 vložili gospod Milan Makuc, hrvaški državljan, gospod Mustafa Kurić, oseba brez državljanstva, gospod Ljubomir Petreš, oseba brez državljanstva, gospod Jovan Jovanović, državljan Bosne in Hercegovine, gospod Velimir Dabetić, oseba brez državljanstva, gospa Ana Mezga, hrvaška državljanka, gospa Ljubenka Ristanović, srbska državljanka, gospod Tripun Ristanović, državljan Bosne in Hercegovine, gospod Ali Berisha, srbski državljan, gospod Ilfan Sadik Ademi, oseba brez državljanstva, in gospod Zoran Minić, srbski državljan.
2. Pritožnike so pred Sodiščem zastopali gospod A. G. Lana in gospod A. Saccucci, odvetnika iz Rima, ter gospa A. Ballerini in gospod M. Vano, odvetnika iz Genove (Italija).
3. Slovensko vlado (v nadaljevanju: tožena Vlada) sta zastopala njen agent gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec, in gospa Ž. Cilenšek Bončina, soagentka.
4. Dne 2. junija 2008 je pritožnik gospod Milan Makuc umrl. Njegova sestrična gospa Marija Ban je izrazila željo, da vztraja pri pritožbi pred Sodiščem. Tudi njo sta še naprej zastopala gospoda A. G. Lana in A. Saccucci. Zaradi praktičnosti se bo v tej sodbi za gospoda Makuca, kjer bo to primerno, še naprej uporabljal izraz pritožnik.
5. Pritožniki so na podlagi 8. člena Konvencije zlasti trdili, da so bili v letu 1991 na arbitraren način prikrajšani za možnost pridobitve državljanstva novo ustanovljene slovenske države in/ali ohranitve svojega statusa stalnih prebivalcev. Posledično so bila njihova imena 26. februarja 1992 protipravno izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, mnogi od njih pa so dejansko postali osebe brez državljanstva. Kljub odločbam Ustavnega sodišča ostaja položaj večine pritožnikov nespremenjen. Prav tako so se pritožili po 13. členu Konvencije zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva glede gornje kršitve, po 14. členu Konvencije zaradi domnevno diskriminatornega ravnanja in po 1. členu Protokola št. 1 zaradi prikrajšanja pri pravicah pokojninskega zavarovanja.
6. Dne 10. novembra 2006 je Sodišče na podlagi 40. člena Poslovnika Sodišča odločilo, da o pritožbi nujno obvesti toženo Vlado, in hkrati odobrilo prednostno obravnavanje pritožbe na podlagi 41. člena Poslovnika.
7. Dne 31. maja 2007 je sodišče odločilo, da obvesti toženo Vlado o pritožbah, ki zadevajo splošno situacijo pritožnikov po 8. členu, posamično in v povezavi s 13. (pomanjkanje učinkovitega pravnega sredstva glede kršitve 8. člena) in 14. členom ( prepoved diskriminacije), in zaradi prikrajšanja pri pravicah pokojninskega zavarovanja po 1. členu Protokola št. 1. Prav tako je odločilo, da bo o sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe odločeno istočasno (prvi odstavek 29. člena Konvencije). Preostanek pritožbe je razglasilo za nesprejemljiv.
8. Pritožniki in tožena Vlada so vložili nadaljnje pisne vloge (1. odstavek 59. člena Poslovnika). Stranki sta pisno odgovorili na vloge nasprotne strani. Nadalje je predsednik senata od pritožnikov na podlagi točke a drugega odstavka 54. člena Poslovnika zahteval, naj Sodišče obvestijo o vseh novih dogodkih, ki zadevajo njihove vloge za dovoljenje za stalno prebivanje, in da glede tega predložijo nove dokaze. Tožena Vlada je vložila pripombe na zahtevek pritožnikov za pravično zadoščenje.
9. Poleg tega so bile predložene pisne pripombe tretje strani – srbske Vlade, ki je uveljavila svojo pravico do intervencije (prvi odstavek 36. člena Konvencije in točka b prvega odstavka 44. člena Poslovnika), ter organizacij Equal Rights Trust, Open Society Justice Initiative, Mirovnega inštituta – inštituta za sodobne družbene in politične študije (v nadaljevanju: Mirovni inštitut) ter Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (v nadaljevanju: PIC), ki jim je predsednik dovolil intervencijo v okviru pisnega postopka (drugi odstavek 36. člena Konvencije in drugi odstavek 44. člena Poslovnika). Tožena Vlada in pritožniki so odgovorili na pripombe srbske Vlade.
10. Hrvaška vlada in Vlada Bosne in Hercegovine po obvestilu po prvem odstavku 36. člena Konvencije in točki a prvega odstavka 44. člena Poslovnika nista želeli izkoristiti pravice do intervencije v obravnavani zadevi.
11. Dne 13. januarja 2009 je senat od tožene Vlade v skladu s točko a 2. odstavka 54. člena Poslovnika zahteval, naj Sodišče obvesti, ali bodo pritožnikom izdana dovoljenja za prebivanje. Pritožniki so vložili pripombe na odgovor tožene Vlade.
12. Dne 24. julija 2009 je predsednik senata od tožene Vlade in pritožnikov na podlagi točke a 2. odstavka 54. člena Poslovnika zahteval, naj obvestijo Sodišče, ali je bilo izdano dopolnilno dovoljenje za prebivanje pritožnikoma gospodu Petrešu in gospodu Jovanoviću. Obe strani sta posredovali odgovor.
13. Dne 11. marca 2010 je tožena Vlada obvestila Sodišče, da je bil 8. marca 2010 sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. V času razsojanja o obravnavani zadevi zakon še ni začel veljati.

DEJSTVA

I. OKOLIŠČINE ZADEVE

14. Prvi pritožnik, gospod Milan Makuc, je bil hrvaški državljan. Rojen je bil leta 1947 in je živel v Portorožu. Med trajanjem postopka pred Sodiščem je umrl. Drugi pritožnik, gospod Mustafa Kurić, se je rodil leta 1935 in živi v Kopru. Je oseba brez državljanstva. Tretji pritožnik, gospod Ljubomir Petreš, se je rodil leta 1940 in živi v Piranu. Kot trdi sam, je oseba brez državljanstva. Tožena Vlada je nasprotno trdila, da je državljan Bosne in Hercegovine. Četrti pritožnik, Jovan Jovanović, se je rodil leta 1959 in živi v Ljubljani. Je državljan Bosne in Hercegovine. Peti pritožnik, gospod Velimir Dabetić, se je rodil leta 1969 in živi v Italiji. Je oseba brez državljanstva. Šesta pritožnica, gospa Ana Mezga, je hrvaška državljanka. Rodila se je leta 1965 in živi v Portorožu. Sedma pritožnica, gospa Ljubenka Ristanović, je srbska državljanka. Rodila se je leta 1968 in živi v Srbiji. Osmi pritožnik, gospod Tripun Ristanović, sin sedme pritožnice, se je rodil leta 1988 in živi v Srbiji. Je državljan Bosne in Hercegovine. Deveti pritožnik, gospod Ali Berisha, se je rodil leta 1969 na Kosovu. Po najnovejših znanih podatkih je srbski državljan. Deseti pritožnik, gospod Ilfan Sadik Ademi, se je rodil leta 1952. Živi v Nemčiji in je oseba brez državljanstva. Enajsti pritožnik, gospod Zoran Minić, se je rodil leta 1972. Kot trdi tožena Vlada, je srbski državljan.

A. Okoliščine posameznih pritožnikov

B. Ozadje zadev




1. Zgodovinsko obdobje 1918-1990

2. Obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije

3. Republika Slovenija

4. Odločba Ustavnega sodišča z dne 4. februarja 1999 in nadaljnji razvoj dogodkov

5. Odločba Ustavnega sodišča z dne 3. aprila 2003 in nedavni razvoj dogodkov

C. Okoliščine posameznih pritožnikov




Gospod Milan Makuc

Gospod Mustafa Kurić

Gospod Ljubomir Petreš

Gospod Jovan Jovanović

Gospod Velimir Dabetić

Gospa Ana Mezga

Gospa Ljubenka Ristanović in gospod Tripun Ristanović

Gospod Ali Berisha

Gospod Ilfan Sadik Ademi

Gospod Zoran Minić

II. RELEVANTNO MEDNARODNO IN NACIONALNO PRAVO IN PRAKSA

Nacionalno pravo in praksa




1. Jugoslovanska zakonodaja

(a) Zakon o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije (Ur. list DFJ, št. 64/45)

(b) Zakon o državljanstvu Ljudske republike Slovenije (Ur. list LRS, št. 20/50)

(c) Zakon o jugoslovanskem državljanstvu (Ur. list SFRJ, št. 38/64)

(d) Ustava SFRJ (Ur. list SFRJ, št. 9/74)

»Izhajajoč iz pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, so se narodi Jugoslavije na podlagi svobodno izražene volje v skupnem boju vseh narodov in narodnosti v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji v skladu s svojimi zgodovinskimi težnjami, zavedajoč se, da je nadaljnja krepitev bratstva in enotnost skupni interes, skupaj z narodnostmi, s katerimi živijo, združili v zvezno republiko svobodnih in enakopravnih narodov in narodnosti in ustvarili socialistično zvezno skupnost delovnih ljudi – Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, v kateri v interesu vsakega naroda in vsake narodnosti posebej in vseh skupaj uresničujejo in zagotavljajo:

…

Delovni ljudje ter narodni in narodnosti uresničujejo svoje suverene pravice v socialističnih republikah in v socialističnih avtonomnih pokrajinah v skladu z njihovimi ustavnimi pravicami – in kadar to v skupnem interesu določa ta ustava – v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. …«

(e) Ustava Socialistične republike Slovenije (Ur. list SRS, št. 6/74 in 32/89)

»Republika Slovenija je v sestavi Socialistične federativne republike Jugoslavije na temelju trajne, celovite in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve.«


(f) Zakon o državljanstvu Socialistične republike Slovenije (Ur. list SRS, št. 23/76)

(g) Zakon o gibanju in prebivanju tujcev (Ur. list SFRJ, št. 56/80, s spremembami in dopolnitvami)

(h) Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Ur. list SRS, št. 6/83 in 11/91)

»Prijava stalnega prebivališča in prijava spremembe naslova stanovanja je obvezna za vse občane, kadar se v nekem naselju stalno naselijo ali spremenijo naslov stanovanja. Odjava stalnega prebivališča pa je obvezna za občane, ki se odselijo z območja Republike Slovenije.«


(i) Pravilnik o vodenju in vzdrževanju registra stalnega prebivalstva (Ur. list SRS, št. 18/84)

enotna matična številka občana (EMŠO),

…

pripadnost narodu, narodnosti ali etnični skupini,

državljanstvo socialistične republike,

…«

Pristojni organ mora dnevno usklajevati in dopolnjevati kartoteke glede na naslednje dogodke:

…

prenehanje državljanstva socialistične republike in SFRJ ter sprememba državljanstva socialistične republike,

…«

2. Zakonodaja Republike Slovenije


(a) Izjava o dobrih namenih (Ur. list RS, št. 44/90-I)

»Slovenska država zagotavlja … vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja, vsem s stalnim bivališčem v Sloveniji pa, da lahko pridobijo državljanstvo Slovenije, če to želijo...«


(b) Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I)

(c) Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I) (v nadaljevanju: Ustavni zakon iz leta 1991)

»Državljani drugih republik [nekdanje SFRJ], ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, so do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije ...«


(d) Ustava Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 33/91-I)

»Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.«



14. člen


»V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Vsi so pred zakonom enaki.«




90. člen


»Državni zbor lahko o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom, razpiše referendum. Državni zbor je vezan na izid referenduma.

Državni zbor lahko razpiše referendum iz prejšnjega odstavka na svojo pobudo, mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj tretjina poslancev, državni svet ali štirideset tisoč volilcev.

Pravico glasovanja na referendumu imajo vsi državljani, ki imajo volilno pravico.

Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volilcev, ki so glasovali.

Referendum se ureja za zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.«



(e) Zakon o Ustavnem sodišču (Ur. list RS, št. 15/94, s spremembami in dopolnitvami)

2. Ustavno sodišče je v razmerju do drugih državnih organov samostojen in neodvisen državnih organ.

3. Odločbe Ustavnega sodišča so obvezne.«

2. Odločbo iz prejšnjega odstavka izvrši organ, ki je pristojen za izvršitev posamičnega akta, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo in nadomestilo s svojo odločbo. Če po veljavnih predpisih ni pristojnega organa, ga določi Ustavno sodišče.«

(f) Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 96/2002)

da je dopolnila 18 let;

da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije;

da dejansko živi v Slovenji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje;

da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost;

da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja;

da ni bila v državi, katere državljan je, ali v Sloveniji pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od enega leta, za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je to dejanje kaznivo tako po predpisih njene države kot tudi po predpisih Republike Slovenije;

da ji ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji;

da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države;


…«



38. člen


»Če je bil postopek za ugotovitev državljanstva ali za pridobitev ali prenehanje državljanstva Republike Slovenije uveden na zahtevo stranke in postopka ni mogoče končati brez njenega sodelovanja, se njen molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v danem roku ne opravi nobenega dejanja, potrebnega za nadaljevanje ali dokončanje postopka oziroma če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresirana za nadaljevanje postopka.

Postopka iz razlogov po prejšnjem odstavku ni mogoče ustaviti, dokler ne potečejo trije meseci od opozorila.«




39. člen


»Za državljana Republike Slovenije velja po tem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije.«



40. člen


»Državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče…«

»Ne glede na izpolnjene pogoje iz prejšnjega odstavka se vloga za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrne, če je oseba po 26. juniju 1991 storila kaznivo dejanje …, uperjeno zoper Republiko Slovenijo oziroma druge vrednote, ki jih v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije varuje kazenska zakonodaja Republike Slovenije, ne glede na to, kje je bilo to dejanje storjeno. Če je za to kaznivo dejanje sprožen kazenski postopek, se postopek za pridobitev državljanstva prekine, dokler kazenski postopek ni pravnomočno končan.

Ne glede na izpolnjene pogoje iz prvega odstavka tega člena se vloga lahko zavrne [če bi sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države].«

Pri odločanju na podlagi prejšnjega odstavka lahko pristojni organ glede izpolnjevanja pogoja iz … tega zakona upošteva dolžino prebivanja osebe v državi, njene osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki jo vežejo na Republiko Slovenijo, ter posledice, ki bi jih za osebo povzročila zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.«

(g) Zakon o tujcih (Ur. list RS, št. 1/91-I)

Če želi tujec na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je to določeno s prejšnjim odstavkom, in je prišel zaradi šolanja, specializacije, zaposlitve, zdravljenja, opravljanja kakšne poklicne dejavnosti ali je sklenil zakonsko zvezo z državljanom Republike Slovenije, ima na območju države nepremično premoženje, uživa pravico, ki izvira iz dela v državi, oziroma ima drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno, mora … zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje.

…«

dovoljenje za začasno prebivanje;

dovoljenje za stalno prebivanje.«




16. člen

»Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 13. člena tega zakona, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije…«

23. člen

»Tujcu, ki prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi tujega potnega lista, izdanega vizuma ali dovoljenja za vstop ali v skladu z mednarodno pogodbo … ali mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje …, se lahko prebivanje odpove:

če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države;

če zavrača izpolnjevanje odločitev državnih organov;

če gre za ponavljajoče se ali hujše kršitve tujca zoper javni red in mir, varnost državne meje ali tega zakona;

če je bil obsojen s strani tujega ali našega sodišča za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh mesecev;

če ostane brez sredstev za preživljanje in mu preživljanje za čas prebivanja na območju Republike Slovenije ni kako drugače zagotovljeno;

če gre za zavarovanje zdravja ljudi.«

28. člen


»Tujca, ki ne zapusti ozemlja Republike Slovenije v roku, ki mu ga je določil pristojni organ oziroma republiški upravni organ, pristojen za notranje zadeve, kot tudi tujca, ki prebiva v Republiki Sloveniji dalj, kot je določeno v prvem odstavku 13. člena tega zakona, ali prebiva dalj, kot mu je z odločbo dovoljeno začasno prebivanje, lahko pooblaščena uradna oseba organa za notranje zadeve privede do državne meje ali do diplomatsko-konzularnega predstavništva države, katere državljan je, in ga napoti čez državno mejo ali izroči predstavnikom tuje države.

Za tujca, ki ne zapusti območja Republike Slovenije po prejšnjem odstavku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, obstaja pa sum, da se bo ukrepu skušal izogniti, odredi republiški upravni organ, pristojen za notranje zadeve, bivanje v prehodnem domu za tujce, vendar največ za 30 dni.

Tujcu, ki zaradi objektivnih okoliščin ne more takoj zapustiti ozemlja Republike Slovenije in ima sredstva za preživljanje, lahko republiški upravni organ, pristojen za notranje zadeve, določi tudi drug kraj prebivanja.«


81. člen

»Do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in v roku šest mesecev od uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona.

Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.«


82. člen

»… Dovoljenja za stalno prebivanje, izdana po Zakonu o gibanju in prebivanju tujcev …, veljajo še naprej za vse tujce, ki so imeli ob uveljavitvi tega zakona stalno prebivališče na območju Republike Slovenije.«

»…pri obravnavanju vlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcev iz prvega odstavka 16. člena Zakona o tujcih … naj Ministrstvo za notranje zadeve upošteva, da je izpolnjen pogoj za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije takrat, ko je imel tujec prijavljeno stalno prebivališče najmanj tri leta in tukaj dejansko živi, preden so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih.«

(h) Zakon o tujcih – ZTUJ-1 (Ur. list RS, št. 61/99 in 107/2006) (v nadaljevanju: Zakon o tujcih iz leta 1999)

»Tujcu, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, se ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine …

Prošnja za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje se vloži pri diplomatsko- konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji.

Za ožje družinske člane se po tem zakonu štejejo:

zakonec;

mladoletni neporočeni otroci tujca;

mladoletni neporočeni otroci zakonca;

starši mladoletnega tujca;

polnoletni neporočeni otroci in starši tujca ali zakonca, katere je tujec ali zakonec po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati.

…«



(i) Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. list RS, št. 61/99 in 54/2000) (v nadaljevanju: ZUSDDD)

»Državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ (v nadaljevanju: tujec), ki je na dan 23. decembra 1990 imel na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. junija 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, se, ne glede na določila Zakona o tujcih, … izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.«

2. člen

»Prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje se vloži v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona ...

Tujec, ki je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije …, pa mu je bila izdana negativna odločba, lahko vloži prošnjo iz prejšnjega odstavka v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe, če postane odločba dokončna po uveljavitvi tega zakona…«




3. člen


»Dovoljenje za stalno prebivanje se ne izda tistemu, ki:

je bil po 25. juniju 1991 večkrat kaznovan za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja, ali

je bil po 25. juniju 1991 obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj enega leta, ali

je bil po 25. juniju 1991 obsojen na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega tri leta, ali

… «

»Ministrstvo [za notranje zadeve] lahko zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, če je bil tujec s pravnomočno sodbo:

obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh let,

obsojen na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega pet let,


…

Pri odločanju na podlagi prejšnjega odstavka ministrstvo upošteva dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo, ter posledice, ki bi jih za tujca povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.«



(j) Pravilnik o obrazcu za prijavo oziroma odjavo stalnega prebivališča, o obrazcu osebnega kartona in kartona gospodinjstev ter o načinu vodenja in vzdrževanja registra stalnega prebivalstva (Ur. list RS, št. 27/92)

»V evidenci stalnega prebivalstva so podatki o državljanih Republike Slovenije, ki imajo prijavljeno stalno prebivališče na območju občine.

V evidenci stalnega prebivalstva pristojni organ označi državljane Republike Slovenije, ki začasno, za več kot tri mesece, odpotujejo v tujino, in osebe, katerim je organ … odklonil prijavo stalnega prebivališča.«



(k) Zakon o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 17/91)

»1. Med nosečnostjo in po porodu ima delavka pravico do porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka v skupnem trajanju 365 dni.

Delavka izrablja pravico do porodniškega dopusta v obliki odsotnosti z dela 105 dni, po preteku porodniškega dopusta pa pravico do dopusta za nego in varstvo otroka v obliki odsotnosti z dela 260 dni ali tako, da dela polovico polnega delovnega časa na dan do 17. meseca otrokove starosti.«

(l) Zakon o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92)

(m) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99)

- obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske solidarnosti;

- obvezna in prostovoljna dodatna pokojninska in invalidska zavarovanja; in

- pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi osebnih pokojninskih varčevalnih računov.«

pravica do pokojnine:
starostna pokojnina,

invalidska pokojnina,

vdovska pokojnina,

družinska pokojnina,

delna pokojnina;


.…«

7. člen

»1. V obvezno zavarovanje so vključeni državljani Republike Slovenije in tujci ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa ta zakon ali mednarodni sporazum. …«



13. člen


»1. Obvezno se zavarujejo delavci, zaposleni na območju Republike Slovenije. …«


(n) Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, s spremembami in dopolnitvami)

(o) Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006)

»1. Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Zastopnik javnega interesa lahko vloži tožbo v primeru, ko ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta, v roku, ki velja za stranko, v korist katere je bil upravni akt izdan.

2. Če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.«




33. člen


»1. S tožbo se lahko zahteva:

odprava upravnega akta (izpodbojna tožba);

izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka);

sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).«

3. Sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije


(a) Odločba z dne 4. februarja 1999 (U-I-284/94)

(b) Odločba z dne 1. julija 1999 (Up-333/96)

(c) Odločba z dne 15. julija 1999 (Up-60/97)

(d) Odločba z dne 18. maja 2000 (U-I-295/99)

(e) Odločba z dne 3. aprila 2003 (U-I-246/02)

(f) Odločba z dne 2. marca 2006 (Up-211/04)

B. Mednarodni pravni akti in dokumenti




1. Evropska unija



(a) Dublinska konvencija in uredba

b. Direktiva 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS (UL L 229/2004)

8. člen


»… za obdobja prebivanja, daljša od treh mesecev, lahko država članica gostiteljica zahteva od državljanov Unije, da se prijavijo pri ustreznih organih. …«



9. člen


»1. Države članice izdajo dovoljenje za prebivanje družinskim članom državljana Unije, ki niso državljani države članice, kadar je predvideno obdobje prebivanja daljše od treh mesecev.

2. Rok oddaje vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje ne sme biti krajši od treh mesecev od datuma prihoda.

3. Neizpolnitev zahteve glede predložitve vloge za dovoljenje za prebivanje se lahko kaznuje s sorazmernimi in nediskriminatornimi sankcijami.«




10. člen


»1. Pravica do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki niso državljani države članice, se dokaže z izdajo listine, imenovane "dovoljenje za prebivanje družinskega člana državljana Unije" in sicer najpozneje v šestih mesecih od datuma vloge. Potrdilo o predložitvi vloge za dovoljenje za prebivanje se izda takoj.

2. Države članice zahtevajo, da se za izdajo dovoljenja za prebivanje predložijo naslednje listine:

(a) veljavni potni list;

(b) listino, ki potrjuje obstoj družinskega razmerja ali registriranega partnerstva;

(c) potrdilo o prijavi ali, če sistem prijavljanja ne obstaja, katero koli drugo dokazilo o prebivanju v državi članici gostiteljici za državljana Unije, ki ga spremljajo ali so se mu pridružili;

(d) v primerih, navedenih v točkah (c) in (d) člena 2(2), dokazilo o izpolnjevanju pogojev, ki so v njih določeni;

(e) v primerih, navedenih v členu 3(2)(a), listino, ki jo je izdal pristojni organ v izvorni državi ali v državi, iz katere prihajajo in ki potrjuje, da so vzdrževane osebe ali člani gospodinjstva državljana Unije, ali dokazilo o obstoju resnih zdravstvenih razlogov, ki dosledno zahtevajo, da državljan Unije osebno skrbi za družinskega člana;

(f) v primerih, navedenih v členu 3(2)(b), dokazilo o obstoju trajnega razmerja z državljanom Unije.«




11. člen


1. Dovoljenje za prebivanje, predvideno v členu 10(1), velja za dobo petih let od datuma izdaje ali za predvideno obdobje prebivanja državljana Unije, če je ta doba krajša od petih let.

2. Na veljavnost dovoljenja za prebivanje ne vplivajo začasne odsotnosti do šest mesecev na leto ali daljše odsotnosti zaradi obveznega služenja vojaškega roka ali ene odsotnosti do največ dvanajst zaporednih mesecev iz pomembnih razlogov, kot so nosečnost in rojstvo otroka, resna bolezen, študij ali poklicno usposabljanje ali napotitev v drugo državo članico ali v tretjo državo.«




16. člen


»1. Državljani Unije, ki zakonito prebivajo nepretrgano pet let v državi članici gostiteljici, imajo pravico do stalnega prebivališča v tej državi. Pravica ni zavezana pogojem, predvidenim v poglavju III.

2. Odstavek 1 velja tudi za družinske člane, ki niso državljani države članice in ki zakonito prebivajo z državljanom Unije v državi članici gostiteljici nepretrgano pet let.

3. Na nepretrgano prebivanje ne vplivajo začasne odsotnosti do skupaj šest mesecev na leto ali daljše odsotnosti zaradi obveznega služenja vojaškega roka ali ene odsotnosti do največ dvanajst zaporednih mesecev iz pomembnih razlogov, kot so nosečnost in rojstvo otroka, resna bolezen, študij ali poklicno usposabljanje ali napotitev v drugo državo članico ali v tretjo državo.

4. Ko je pravica do stalnega prebivališča enkrat pridobljena, se jo lahko izgubi samo zaradi odsotnosti iz države članice gostiteljice, ki traja več kot dve zaporedni leti.«




20. člen


»1. Države članice izdajo družinskim članom, ki niso državljani države članice in so upravičeni do stalnega prebivališča, dovoljenje za stalno prebivanje v šest mesecih od predložitve vloge. Dovoljenje za stalno prebivanje se samodejno obnovi vsakih deset let.

2. Vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje se predloži pred iztekom veljavnosti dovoljenja za prebivanje. Neizpolnitev zahteve glede predložitve vloge za dovoljenje za stalno prebivanje se lahko kaznuje s sorazmernimi in nediskriminatornimi sankcijami.

3. Prekinitev prebivanja, ki ni daljša od dveh zaporednih let, ne vpliva na veljavnost dovoljenja za stalno prebivanja.«





2. Svet Evrope



(b) Konvencija v zvezi z državljanstvom

“1. V zadevah z državljanstvom v primeru nasledstva držav, bo vsaka izmed držav pogodbenic spoštovala načela vladavine prava, pravila v zvezi s človekovimi pravicami in načeli, vsebovanimi v … tej Konvenciji …, zlasti zato, da se prepreči brezdržavljanstvo.

2. Pri odločanju o dodelitvi ali odvzemu državljanstva v primeru nasledstva držav, bo vsaka država pogodbenica upoštevala zlasti:

(a) Pristne in dejanske vezi obravnavane osebe z državo;

(b) običajno prebivališče zadevne osebe v času nasledstva držav;

(c) voljo zadevne osebe;

(d) teritorialni izvor zadevne osebe.

...”

“1. Država naslednica bo svoje državljanstvo podelila osebam, ki so v času nasledstva držav imele državljanstvo države predhodnice, in ki so oz. bi ostale brez državljanstva, kot posledica nasledstva držav v tistem času:

(a) so običajno prebivale na ozemlju, ki je postalo ozemlje države naslednice, ali

(b) niso običajno prebivale v nobeni izmed zadevnih držav, vendar so bile ustrezno povezane z državo naslednico.

2. Za namen 1. odstavka, točke b, ustrezne povezave vključujejo, inter alia:

(a) Pravno zavezo teritorialni enoti države predhodnice, ki je postalo ozemlje države naslednice;

(b) rojstvo na ozemlju, ki je postalo ozemlje države naslednice;

(c) zadnje običajno prebivališče na ozemlju države predhodnice, ki je postalo ozemlje države naslednice.”

“Zadevne države bodo sprejele potrebne korake, da se zagotovi, da imajo zadevne osebe zadostne informacije o pravilih in postopkih v zvezi s pridobitvijo njihovega državljanstva.”


(b) Okvirna konvencija za zaščito narodnih manjšin

“Pravni status oseb, ki so bile izbrisane iz registra oseb s stalnim prebivališčem

Ugotovitve prvega cikla

54. V svojem prvem mnenju o Sloveniji je Svetovalni odbor z zaskrbljenostjo opazil problematičen položaj številnih nekdanjih državljanov drugih republik nekdanje Jugoslavije (SFRJ), ki so postali tujci na ozemlju na katerem so živeli, brez pravnega statusa po njihovem izbrisu iz registra stalnih prebivalcev leta 1992.

Trenutna situacija

a) Pozitivni razplet

55. Svetovalni odbor opaža, da je na tem področju prišlo do številnih pozitivnih sprememb. Npr. Ustavno sodišče je sprejelo stališče o teh problemih ter jasno izjavilo, da je potrebno, brez nepotrebnega odlašanja ter za nazaj, ponovno vzpostaviti pravice neslovenskih nekdanjih jugoslovanskih državljanov, ki so bili glede na navedbe Sodišča nezakonito izbrisani iz registra stalnih prebivalcev. Svetovalni odbor ravno tako opaža, da je bilo na zakonodajni ravni vloženega precej truda, da se regularizira pravni status teh oseb, ter da se večini izmed njih dodeli status osebe s stalnim prebivališčem v zadnjih letih na podlagi posameznih odločb, ki jih izda Ministrstvo za notranje zadeve.

b) Obstoječi problemi

56. Svetovalni odbor z zaskrbljenostjo opaža, da kljub zadevnim odločbam Ustavnega sodišča, več tisoč oseb, katerih imena so bila izbrisana iz registra stalnih prebivalcev dne 26. Februarja 1992 in samodejno prenesena v register tujcev, še vedno – po več kot desetih letih – čaka na razjasnitev njihovega pravnega statusa. To se nanaša na državljane nekdanjih jugoslovanskih republik, vključno s številnimi romi, ki so bili pravni prebivalci v Sloveniji ter iz različnih razlogov niso želeli - ali niso mogli - pridobiti slovenskega državljanstva v kratkih časovnih rokih, ki so jih določile oblasti po razglasitvi neodvisnosti države.

57. V številnih zadevah je pomanjkanje državljanstva ali dovoljenja za prebivanje imelo zlasti negative vpliv na položaj teh oseb. Zlasti je vodilo do kršitev njihovih ekonomskih in socialnih pravic, tako da so nekatere izgubile svoje domove, zaposlitev ali pravico do prejemanja pokojnine, ter je resno omejilo izvajanje njihovih pravic do družinskega življenja ter svobodo gibanja.

58. 58. Svetovali odbor opaža, da je bil namen nedavnih pobud vlade, da, v skladu z zadevnimi odločbami Ustavnega sodišča, uveljavi pravice teh oseb za nazaj. Meni, da je zaskrbljujoče, da se s temi pobudami odlaša že več kot eno leto, ter da je družbeno okolje v Sloveniji ni bolj naklonjeno hitrejši razrešitvi teh zadev. Na referendumu aprila 2004 o Zakonu o izvršitvi 8. Točke odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02 (t.i. “Tehnični zakon o izbrisanih”), 94,7 % udeležencev (ki so predstavljali 31,45% volivcev) je izrazilo nasprotovanje temu zakonu (glej tudi opombe po 6. členu spodaj).

59. Svetovalni odbor opaža, da so oblasti v procesu priprave novega normativnega besedila na vladni ravni, za katerega se pričakuje, da bo rešil zgoraj omenjene probleme. Zaenkrat, ker ta pobuda še ni oznanjena v javnosti, je težko na tej stopnji oceniti, ali bodo predvideni ukrepi – zakonodajni ali drugi – lahko razrešili položaj na ustrezen način enkrat za vselej.

Priporočila

60. Oblasti morajo brez nadaljnjega odlašanja poiskati rešitve za obstoječe problem, ki jih imajo neslovenci iz nekdanje Jugoslavije (SFRJ), ki so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev, v zvezi z regularizacijo svojega pravnega statusa, vključno z dostopom do državljanstva ter socialnih in ekonomskih pravic.

61. Istočasno, bi morala pomagati tem osebam pri njihovih naporih, da prebrodijo težave, ki so nastale zaradi takšnega položaja, ter jim olajšati učinkovito sodelovanje ter vključitev v slovensko družbo s pomočjo ciljnih ukrepov."

(c) Komisar za človekovo pravice Sveta Evrope

“46. Vprašanje izbrisanih v Sloveniji ostaja vprašanje s političnim nabojem, ki razdvaja in je predmet burnih razprav. Na žalost so nekatere politične stranke to vprašanje pogosto izkoriščale kot sredstvo v predvolilni kampanji. Zlasti v obdobju pred splošnimi volitvami oktobra 2004 so mnogi politiki dajali ksenofobične izjave, ko so govorili o izbrisanih in drugih, za katere se je štelo, da so Neslovenci ali drugače različni.

47. V odločitvi iz aprila 2003 je Ustavno sodišče razglasilo zakon iz leta 1999, ki naj bi uredil status izbrisanih, za neustaven. Sodišče je odredilo, da se tistim, ki so že pridobili stalno prebivališče na podlagi zakona, dodeli dovoljenje za stalno prebivanje z veljavnostjo za nazaj za obdobje od 26. februarja 1992 do dneva uradne pridobitve dovoljenja. Zakonodajalcu je tudi naložilo, da v šestih mesecih spremeni zakon in določi nov rok za morebitne nove vloge za dovoljenja za stalno prebivanje.

48. Z odločitvijo Ustavnega sodišča je bilo Ministrstvu za notranje zadeve naloženo, da izda dodatne odločbe, s katerimi bodo dovoljenja za prebivanje vseh tistih državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so bili 26. februarja 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, a so med tem časom dobili dovoljenje za stalno prebivanje, postala veljavna za nazaj. Stališče Ustavnega sodišča je jasno tudi iz druge odločitve, izdane decembra 2003, v kateri navaja, da se lahko odločitev iz aprila 2003 šteje za zadostno pravno podlago za izdajanje odločb o stalnem prebivališču z veljavnostjo za nazaj ne da bi bila za to potrebna posebna zakonodaja. Po odločitvi Ustavnega sodišča je Ministrstvo za notranje zadeve z nekoliko zamude začelo izdajati odločbe o stalnem prebivališču z veljavnostjo za nazaj. Od takrat je bilo izdanih približno 4100 takih odločb, toda v času obiska za spremljanje napredka se je zdelo, da je bilo izdajanje odločb začasno ustavljeno.

49. Na podlagi informacij, prejetih od Društva izbrisanih je od skupno 18.305 izbrisanih, kakih 12.000 med tem časom dobilo državljanstvo ali pa dovoljenje za stalno prebivanje. Vsem tem 12.000 osebam bi morali v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča iz leta 2003 priznati stalno prebivališče z veljavnostjo za nazaj.

50. Glede uveljavitve zakona, ki bi uredil status tistih izbrisanih, ki so bili izgnani iz Slovenije ali so jo zapustili, vprašanje še vedno ni rešeno. O tem vprašanju poteka stalna in burna razprava, ki se je poleg tega, kakšna naj bi bila merila za zakonito odsotnost iz Slovenije in položaj izgnanih, osredotočila tudi na to, ali naj bi zakon sprejeli v običajnem zakonodajnem postopku ali kot ustavni zakon.

Zaključki

51. Komisar poziva Ministrstvo za notranje zadeve, naj nemudoma nadaljuje z izdajanjem dodatnih odločb, s katerimi bo dovoljenje za stalno prebivanje postalo veljavno za nazaj, vsem osebam, ki so do tega upravičene.

52. Glede sprejetja zakona, ki bi urejal status ostalih izbrisanih ali ga ponovno vzpostavil, komisar poziva slovensko vlado, naj dokončno razreši vprašanje v dobri veri v skladu z odločitvami Ustavnega sodišča. Ne glede na ustrezno zakonodajno rešitev trenutni zastoj prikazuje spoštovanje vladavine prava in sodb Ustavnega sodišča v slabi luči.

53. Komisar je izredno zaskrbljen zaradi nenehnih sovražnih govorov in nestrpnosti nekaterih politikov v javnih nastopih. Komisar poziva k večji odgovornosti politikov in medijev s tem v zvezi in k popolnemu spoštovanju pravic in vrednot, določenih v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in drugih mednarodnih instrumentih.

(d) Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti

"109. V svojem drugem poročilu ECRI na dolgo obravnava položaj teh državljanov držav nekdanje Jugoslavije, ki so bili po uradni dolžnosti (ex officio) izbrisani iz registra stalnega prebivalstva leta 1992, in ki se jih pogosto naziva "izbrisani". Kot je razloženo v tistem poročilu, je po oboroženem spopadu v Sloveniji leta 1991 in z zagotavljanjem neodvisnosti državi več kot 170 000 od približno 200 000 oseb s stalnim prebivališčem v Sloveniji iz drugih držav nekdanje Jugoslavije pridobilo državljanstvo na podlagi zakona o državljanstvu iz leta 1991. Ta zakon je dovoljeval šestmesečno obdobje za zaprositev za državljanstvo. Od preostalih 30 000 oseb jih je približno 11 000 v tistem času zapustilo Slovenijo. Vendar iz številnih razlogov, vključno z vojno med drugimi državami naslednicami nekdanje Jugoslavije in nejasnim stanjem, ki je prevladovalo v drugih državah naslednicah in zaradi uničenja, izgube ali nedostopnosti osebnih dokumentov, 18 305 oseb s stalnim prebivališčem ni ali ni moglo zaprositi za slovensko državljanstvo ali pa so zanj zaprosili in so bili zavrnjeni. Kot je omenjeno so bile 26. februarja leta 1992 te osebe izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Mnoge od teh oseb -- v večini primerov, kot je poročano, osebe z nizko stopnjo izobrazbe - so v Sloveniji živele dolgo časa in nekatere so bile celo rojene v Sloveniji. Vendar so zaradi izbrisa iz registra čez noč postale tujci brez pravnega statusa v Sloveniji, v mnogih primerih ne da bi se tega zavedale. Izguba pravnega statusa je zanje pomenila, poleg izničenja osebnih dokumentov in izpostavljenosti nevarnosti deportacije, izgubo dostopa do osnovnih pravic, vezanih na prebivališče, vključno s pravico do dela, do javnega zdravstva in do drugih socialnih pravic.

110. V svojem drugem poročilu ECRI ugotavlja na dejstvo, da je bil leta 1999 sprejet zakon, ki je "izbrisanim" ponujal možnost, da zaprosijo za stalno prebivališče. Prav tako ugotavlja, da je časovni okvir treh mesecev, da to storijo in zahteva, da prosilci dokažejo, da so od leta 1991 živeli v Sloveniji brez prekinitev daljših od treh mesecev, resno omejil učinkovitost tega zakona. ECRI ugotavlja, da je približno 12 000 oseb pridobilo stalno prebivališče na osnovi tega zakona. Vendar ta dodeljena dovoljenja za prebivanje niso bila veljavna od datuma izbrisa (26 Februar 1992), ampak od datuma uradne pridobitve teh dovoljenj, npr. v večini primerov leta 1999.

111. ECRI ugotavlja, da je aprila 2003 ustavno sodišče zakon iz leta 1999 razglasilo za neustaven, med drugim zato, ker ni imel povratno delujočega učinka na dovoljenja za prebivanje; ni urejal pridobivanja dovoljenja za prebivanje za tiste "izbrisane" , ki so bili na silo deportirani iz Slovenije; ni predpisal kriterijev za izpolnjevanje zahteve po nepretrganem prebivanju v Sloveniji. Ustavno sodišče je zato sklenilo, da mora Ministrstvo za notranje zadeve izdati dopolnilne administrativne sklepe s čimer so že podeljena dovoljenja za prebivanje dobila povratno delujoč učinek od 26 februarja 1992 do datuma uradne pridobitve. Prav tako je sklenilo, da je treba zakon iz leta 1999 v šestih mesecih dopolniti za določitev nove časovne omejitve za možne nove prošnje.

112. Glede prve točke ECRI ugotavlja, da je po začetnem odlašanju Ministrstvo za notranje zadeve pod prejšnjo vlado začelo izdajati dopolnilne administrativne sklepe, s katerimi so dali podeljenim dovoljenjem za prebivanje povratno delujoč učinek konec leta 2004. ECRI vseeno ugotavlja, da je bilo izdanih le približno 4 100 takih sklepov. Predstavniki Ministrstva za notranje zadeve pod takratno vlado so izjavili, da smatrajo, da ti dopolnilni sklepi ne slonijo na zadosti močni pravni podlagi in, da bi bilo treba prej sprejeti zakon, ki bi urejal pogoje in kriterije za izdajo dovoljenj za prebivanje. Vendar ECRI ugotavlja, da je decembra 2003 ustavno sodišče jasno odločilo, da je njegov sklep iz aprila 2003 predstavljal zadostno pravno podlago za izdajo takih sklepov in, da je bilo dejansko 4 100 že izdanih administrativnih sklepov izdanih na tej podlagi. ECRI je izrazila resno skrb nad dejstvom, da približno dve tretjini "izbrisanih", ki so po 26. februarju 1992 zavarovali svoje državljanstvo ali stalno prebivališče še vedno ne vidijo možnosti, da se njihove pravice poveže z obnovljenim stalnim prebivališčem z učinkovanjem od datuma izbrisa.

113. Situacija glede izvajanja drugih delov sklepa ustavnega sodišča je v času pisanja videti nejasna in negotova in je razlog za resno zaskrbljenost ECRI. Problem je bistveno vezan na uzakonitev zakona o urejanju statusa približno 6000 "izbrisanih", ki si še niso zajamčili slovenskega državljanstva ali dovoljenj za stalno prebivanje in, čigar trenutni položaj variira od imetnikov začasnih dovoljenj (približno 2 500 oseb) in oseb, ki še vedno živijo v Sloveniji brez pravnega statusa do oseb, ki so Slovenijo zapustile ali so bile deportirane. Slovenski organi poročajo ECRI o svoji odločitvi za sprejem takega zakona v obliki ustavnega zakona. ECRI ugotavlja, da je bila ta odločitev obče kritizirana tako znotraj državnega zbora kot civilne družbe, saj naj bi učinkovito in namerno vodila k neizvajanju sklepa ustavnega sodišča, med drugim, ker pomeni rabo ustavnih sredstev in ustrezne postopke (vključno s potrebno kvalificirano večino v državnem zboru), da bi se lahko ukvarjala z zadevami, ki bi jih morala urejati primarna zakonodaja. ECRI ni seznanjena s točno vsebino zakona, ki je, kakor poročajo, v postopku načrtovanja, niti ni bilo moč razjasniti predviden čas sprejema. V vsakem primeru, ECRI obžaluje dejstvo, da 6 000 oseb še vedno ne more ponovno pridobiti pravic, ki so jim bile nezakonito odvzete pred petnajstimi leti, ker slovenski organi niso izvajali sklepa ustavnega sodišča.

114. Na splošno je ECRI globoko zaskrbljena nad prevladujočim tonom v slovenski javnosti in politični razpravi glede "izbrisanih" od njenega zadnjega poročila. Obžaluje, da so bili ti prebivalci velikokrat zgolj talci političnih obravnav, vključno z izkoriščanjem njihove situacije za pridobivanje volivcev in, da se je razprava glede položaja teh oseb stalno odmikala stran od premisleka o človekovih pravicah. Še posebej obžalovanja vredno je, da se je spodbujalo in gojilo rasizem in ksenofobijo kot del tega procesa, vključno s posploševanjem in napačnimi predstavitvami glede vdanosti teh oseb do Republike Slovenije ali gospodarskega bremena, ki bi nastal ob povrnitvi njihovih pravic.

Priporočila

115. ECRI poziva slovenske organe, naj osebam, ki so bile 26. Februarja 1992 izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, povrnejo pravice. S tem namenom močno priporoča, naj slovenski organi v dobri veri in brez nadaljnjega odlašanja izvršijo sklep ustavnega sodišča iz aprila 2003. To vključuje takojšnjo ponovno izvedbo in zaključek procesa podeljevanja dopolnilnih sklepov, ki zagotavljajo povratno delujoč učinek pravicam do stalnega prebivališča in sprejetje pravnega okvira, ki bi omogočal tistim "izbrisanim" osebam, ki si še niso zajamčili stalnega prebivališča ali slovenskega državljanstva, da se njihove pravice ponovno obnovijo na čim bolj pošten in velikodušen način.

116. ECRI poziva slovenske organe, naj prevzamejo pobudo pri umeščanju Javne razprave o statusu "izbrisanih" varno v domeno človekovih pravic in naj pri obravnavanju teh oseb vzdržijo posploševanja in napačne predstavitve, ki gojita rasizem in sovraštvo do tujcev.”


3. Združeni narodi

“13. Odbor je ohrabren zaradi korakov države pogodbenice, da obravnava dolgotrajen problem oseb, ki živijo v Sloveniji in niso mogli pridobiti državljanstva. Ne glede na to pa ostaja zaskrbljen, ker številne osebe, ki niso pridobile slovenskega državljanstva lahko izkusijo administrativne težave pri zadostitvi specifičnim zahtevam, ki jih vsebuje zakon. Odbor priporoča, da država pogodbenica prioritetno obravnava zadevo in, ob upoštevanju težav, ki so nastale, zagotovi, da je nova zakonodaja v zvezi z državljanstvom uveljavljena na nediskriminatoren način.

14. Odbor je zaskrbljen, ker je mogoče, da so bile številne osebe, ki v Sloveniji živi brez slovenskega državljanstva od osamosvojitve Slovenije naprej, pod določenimi pogoji prikrajšane za njihove pokojnine, stanovanja, v katerih so živele, zdravstveno oskrbo in druge pravice. Odbor opaža, da je država pogodbenica vložila opazne napore, da obravnava te problem in zaproša državo pogodbenico, da v svojem naslednjem periodičnem poročilu zagotovi določene informacije o teh problemih ter o kakršnihkoli ukrepih, ki jih je zagotovila.

“26. Odbor jemlje na znanje odločbi Ustavnega sodišča (U-I-284/94 z dne 4. februarja 1999 in U-I-246/02 z dne 3. aprila 2003) o tem, da izbris l. 1992 okoli 18.300 ljudi s poreklom iz drugih delov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije iz Registra stalnega prebivalstva (RSP) nima pravne podlage in da je treba status stalnega prebivališča prizadetim osebam vrniti za nazaj. Odbor skrbi, da je ta izbris negativno vplival na številne otroke, saj so ti otroci in njihove družine zaradi izgube statusa stalnega prebivališča izgubili svojo pravico do zdravstvenega varstva, socialne pomoči in družinskih dodatkov, otroci, rojeni v Sloveniji po l. 1992, pa so postali osebe brez državljanstva.

27. Odbor priporoča, da država pogodbenica nadaljuje s popolnim in hitrim izvajanjem odločb Ustavnega sodišča, nadomesti škodo otrokom, ki so jih prizadele negativne posledice izbrisa, in zagotovi, da bodo ti otroci vse pravice po konvenciji uživali enako, kot jih uživajo drugi otroci v državi pogodbenici.”

“10. Medtem ko opaža napor, ki ga je država pogodbenica vložila v to, da dodeli status osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji oz. slovensko državljanstvo državljanom drugih republik nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji, Odbor ostaja zaskrbljen zaradi položaje tistih oseb, ki še niso uspele urediti svojega položaja v državi pogodbenici (12. In 13. Člen).

Država pogodbenica bi morala razrešiti pravni položaj vseh državljanov držav naslednic, ki so bile sestavni del nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki trenutno živijo v Sloveniji, ter bi morala olajšati pridobitev slovenskega državljanstva vsem takšnim osebam, ki želijo postati državljani Republike Slovenije.”

16. Odbor je zaskrbljen zaradi »izbrisa« državljanov nekdanje Jugoslavije, saj so bila njihova imena leta 1992 črtana iz registra prebivalcev. Posledično so izgubili slovensko državljanstvo in pravico do bivanja v državi pogodbenici. Odbor ugotavlja, da takšen položaj krši ekonomske in socialne pravice teh oseb, vključno s pravico do dela, socialne varnosti, zdravstvenega varstva in šolanja. Obžaluje tudi pomanjkanje informacij o dejanskem položaju pri uresničevanju pravic teh posameznikov, ki so opredeljene v paktu.

...

32. Odbor poziva državo pogodbenico, da sprejme potrebne zakonodajne in druge ukrepe za izboljšanje položaja državljanov držav nekdanje Jugoslavije, ki so bili »izbrisani«, saj so bila njihova imena leta 1992 črtana iz registra prebivalstva. Ob upoštevanju, da so bili o tem sklenjeni sporazumi, odbor odločno priporoča, da država pogodbenica v skladu z ustreznimi odločbami Ustavnega sodišča vsem zadevnim posameznikom obnovi status osebe s stalnim prebivališčem. Takšni ukrepi bi posameznikom vrnili pravice in jim znova omogočili dostop do zdravstvenih storitev, socialnega zavarovanja, izobraževanja in zaposlovanja. Odbor prosi državo pogodbenico, naj v naslednjem periodičnem poročilu poroča o napredku pri tem.

“Vsaka zadevna država mora, brez nepotrebnega odlašanja, sprejeti zakonodajo o državljanstvu in drugih problemih v zvezi z nasledstvom držav skladno z določbami pričujočih osnutkov členov. Sprejeti mora primerne ukrepe, da bodo zadevne osebe v razumnem roku obveščene o učinku zakonodaje na njihovo državljanstvo, o vseh izbirah, ki jih imajo po tej zakonodaji, kot tudi o posledicah, ki jih bo izvajanje teh izbir imelo na njihov status."

I. PROCESNA LEGITIMACIJA GOSPE MARIJE BAN

273. Sodišče mora najprej ugotoviti, ali ima gospa Marija Ban procesno legitimacijo za vztrajanje pri pritožbi, ki jo je vložil pritožnik gospod Milan Makuc, ki je med trajanjem postopka 2. junija 2008 umrl.
274. Sodišče ugotavlja, da so se pooblaščenci pritožnikov z vprašanjem, ali želi nadaljevati postopek pred Sodiščem, najprej obrnili na brata pritožnika gospoda Makuca, da pa ta postopka ni želel nadaljevati (gl. odstavek 81 zgoraj). Tožena Vlada je takrat ocenila, da je treba željo pritožnikovega brata spoštovati in da zato ni potrebno nadaljevati postopka namesto pritožnika. Po drugi strani pa je pritožnikov pooblaščenec, sklicujoč se na zadevo Karner proti Avstriji (št. 40016/98, odstavek 25, ESČP 2003-IX), trdil, da obravnavana zadeva presega osebo in interes samega pritožnika in da je nadaljevanje postopka potrebno zaradi spoštovanja človekovih pravic, kot so opredeljene v Konvenciji (prvi odstavek 37. člena).
275. Naknadno je 16. januarja 2009 sestrična pokojnega pritožnika gospa Marija Ban izjavila, da želi nadaljevati postopek z njegovo pritožbo pred Sodiščem. Kasneje je Sodišče obvestila, da zapuščinski postopek še teče.
276. Sodišče ugotavlja, da je v številnih primerih, ko je pritožnik po vložitvi pritožbe umrl, upoštevalo voljo pritožnikovih dedičev ali njegovih ožjih družinskih članov glede nadaljevanja postopka (gl. na primer zadeve Malhous proti Češki Republiki (sklep) [VS], št. 33071/96, ESČP 2000-XII, in Kovačić in drugi proti Sloveniji [VS], št. 44574/98, 45133/98 in 48316/99, odstavke 189-192, ESČP 2008-...). V tej zvezi je Sodišče presojalo, ali so bile osebe, ki so želele nadaljevati postopek, pritožnikovi ožji sorodniki (gl. zadeve Thévenon proti Franciji (sklep), št. 2476/02, ESČP 2006-III, in Scherer proti Švici, 25. marec 1994, odstavka 31-32, Serija A št. 287). Poleg tega je Sodišče kot drugi kriterij ugotavljalo, ali so bile zadevne pravice prenosljive. Po eni strani je Sodišče nadaljevalo obravnavo zadev v primerih premoženjskih zahtevkov, ki so bili prenosljivi na dediče umrlega pritožnika (gl. na primer zadevi Ahmet Sadık proti Grčiji, 15. november 1996, odstavek 26, Poročila o sodbah in sklepih 1996-V; in, mutatis mutandis, Karner, navedeno zgoraj, odstavek 25). Po drugi strani je Sodišče ugotovilo, da so nekatere druge pravice, npr. tiste, ki jih varujejo 5. in 8. člen (zadeva Thévenon, navedena zgoraj) ali 2., 3., 5., 8., 9. in 14. člen (zadeva Sanles Sanles proti Španiji (sklep), št. 48335/99, ESČP 2000-XI), povsem osebne in neprenosljive narave (gl. zadevo Vääri proti Estoniji (sklep), št. 8702/04, 8. julij 2008, z navedbo nadaljnjih referenc).
Sodišče je prav tako presojalo, ali se obravnavana zadeva nanaša na pomembna vprašanja v splošnem interesu, ki presegajo osebo in interese pritožnika (gl. zadeve Karner, navedeno zgoraj, odstavke 25-27; Marie-Louise Loyen in Bruneel proti Franciji, št. 55929/00, odstavek 29, 5. julij 2005; in Biç in drugi proti Turčiji, št. 55955/00, odstavek 23, 2. februar 2006).
277. Glede obravnavane zadeve Sodišče najprej ugotavlja, da želi gospa Ban doseči nadaljevanje zadeve, ki se nanaša na zatrjevane kršitve pravic njenega bratranca gospoda Makuca, prvotnega pritožnika. Sodišče zapaža, da so se pritožnikovi pooblaščenci z vprašanjem, ali želi nadaljevati postopek pred Sodiščem, najprej obrnili na brata pritožnika gospoda Makuca, da pa ta postopka ni želel nadaljevati. Sodišče tako ugotavlja, da gospa Ban ni ena od najožjih sorodnikov gospoda Makuca, da zapuščinski postopek, ki je bil uveden po smrti pokojnega pritožnika, še vedno teče in da, po védenju Sodišča, še vedno niso bili razglašeni njegovi dediči. Poleg tega Sodišče ugotavlja, da se zadeva nanaša na vprašanja, ki spadajo prvenstveno pod 8. člen Konvencije in ki so tesno povezana z osebo gospoda Makuca. Končno Sodišče ob upoštevanju dejstva, da je pritožbo vložilo enajst pritožnikov in da se postopek pred Sodiščem glede desetih nadaljuje, šteje, da je vprašanje varstva splošnega interesa, ki bi zahteval obravnavo pritožbe pritožnika gospoda Makuca, odveč. Zaradi tega Sodišče ugotavlja, da pritožnikova sestrična nima pravnega interesa za vztrajanje pri pritožbi. Iz tega izhaja, da je ta del pritožbe ratione personae neskladen z določbami Konvencije in da ga je treba v skladu s četrtim odstavkom 35. člena zavrniti.

II. SPREJEMLJIVOST

1. Navedbe strank


(a) Predhodni ugovori tožene Vlade

(b) Pritožniki

(c) Vlada interventka

2. Ocena Sodišča

III. ZATRJEVANA KRŠITEV 8. ČLENA KONVENCIJE

316. Pritožniki so po 8. členu Konvencije trdili, da so bili arbitrarno prikrajšani za možnost pridobitve slovenskega državljanstva in/ali ohranitve svojega statusa kot stalni prebivalci, po tem ko je Slovenija leta 1991 razglasila samostojnost, ker niso imeli možnosti za vložitev uradne vloge za državljanstvo v kratkem obdobju, ki ga je predpisovala nacionalna zakonodaja. Posledično so bila 26. februarja 1992 njihova imena protipravno »izbrisana« iz registra stalnega prebivalstva.
317. V posledici tega pritožniki niso mogli zaprositi za slovensko državljanstvo ali za stalno prebivanje v Sloveniji. Nekateri od pritožnikov prav tako niso mogli pridobiti državljanstva katere koli druge države naslednice nekdanje SFRJ in so dejansko postali osebe brez državljanstva. Posledice teh dogodkov so bile za zasebno in družinsko življenje pritožnikov izjemno hude in predstavljajo kršitev 8. člena Konvencije. Položaj je ostal praktično nespremenjen tudi po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča iz leta 1999, ki je ugotovilo, da je bil »izbris« v nasprotju z Ustavo, po naknadnem sprejetju ZUSDDD in po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003, ki je ugotovila, da so nekatere določbe zakona v neskladju z Ustavo.
318. 8. člen Konvencije določa:

»1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja.

2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.«


1. Navedbe strank



Pritožniki

Tožena Vlada

Tretje strani

2. Ocena Sodišča


(a) Poseg v pravice pritožnikov po prvem odstavku 8. člena Konvencije

Upravičenost posega

IV. ZATRJEVANA KRŠITEV 13. ČLENA KONVENCIJE V POVEZAVI Z 8. ČLENOM KONVENCIJE

377. Po 13. členu v povezavi z 8. členom Konvencije so pritožniki trdili, da niso imeli na razpolago učinkovitega pravnega sredstva, da bi dosegli spoštovanje odločbe Ustavnega sodišča z dne 3. aprila 2003.
13. člen Konvencije določa:

»Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«


1. Navedbe strank



Pritožniki

Tožena Vlada

Tretje stranke

2. Ocena Sodišča

V. ZATRJEVANA KRŠITEV 14. ČLENA KONVENCIJE V POVEZAVI Z 8. ČLENOM KONVENCIJE

387. Pritožniki so se sklicevali na 14. člen Konvencije povezavi z 8. členom Konvencije in trdili, da so bili pri uživanju svojih pravic žrtve diskriminacije na podlagi narodnostnega izvora v primerjavi z drugimi tujimi državljani, ki so še naprej živeli v Sloveniji na podlagi izdanega dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje.
388. 14. člen Konvencije določa:

»Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.«


1. Navedbe strank



(a) Pritožniki

(b) Tožena Vlada

(c) Tretje strani

2. Ocena Sodišča

VI. UPORABA 46. ČLENA KONVENCIJE

401. 46. člen Konvencije določa:

»1. Visoke pogodbene stranke se obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Sodišča v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

2. Končna sodba Sodišča se pošlje Odboru ministrov, ki nadzoruje njeno izvršitev.«

VII. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

408. Pritožniki so zahtevali, naj se jim retroaktivno podeli status stalnih prebivalcev na podlagi odločbe Ustavnega sodišče z dne 3. aprila 2003 in naj se jim prisodi odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo kot tudi povračilo stroškov in izdatkov, nastalih v postopku.
409. 41. člen Konvencije določa, kot sledi:

»Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.«

Škoda




1. Premoženjska škoda



(a) Pritožniki

(b) Tožena Vlada

2. Nepremoženjska škoda


(a) Pritožniki

(b) Tožena Vlada

3. Stroški in izdatki


(a) Pritožniki

(b) Tožena Vlada

4. Ocena Sodišča

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

1. razsoja, da gospa Marija Ban nima procesne legitimacije za nadaljevanje postopka namesto pritožnika gospoda Makuca;

2. razglaša, da so pritožbe pritožnikov gospoda Mustafe Kurića, gospoda Velimirja Dabetića, gospe Ane Mezga, gospe Ljubenke Ristanović, gospoda Tripuna Ristanovića, gospoda Alija Berishe, gospoda Ilfana Sadika Ademija in gospoda Zorana Minića glede 8., 13. in 14. člena Konvencije sprejemljive, preostale pritožbe pa so nesprejemljive;

3. razsoja, da je prišlo do kršitve 8. člena Konvencije;

4. razsoja, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije;

5. razsoja, da se ne poraja posebno vprašanje po 14. členu v povezavi z 8. členom Konvencije;

6. razsoja, da mora tožena država prek primernih splošnih in posamičnih ukrepov pritožnikom zagotoviti pravico do zasebnega in/ali družinskega življenja in učinkovita pravna sredstva v zvezi s tem;

7. razsoja, da glede denarne odškodnine pritožnikom za kakršno koli premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, ki izvira iz v obravnavani zadevi ugotovljenih kršitev, kot tudi glede stroškov in izdatkov, nastalih v postopku, vprašanje uporabe 41. člena še ni zrelo za odločanje ter si skladno s tem,

(a) pridrži navedeno vprašanje kot celoto;
(b) predlaga Vladi in pritožnikom, naj v šestih mesecih od dneva notifikacije sodbe predložijo pisna stališča o zadevi, zlasti pa naj Sodišče obvestijo o morebitnem doseženem dogovoru;
(c) pridrži nadaljnji postopek in pooblašča predsednika Sodišča za določitev nadaljnjega postopka, če bo to potrebno.

Santiago Quesada Josep Casadevall
sodni tajnik predsednik senata

Podatki o posegih v dokument