Slovenski komunisti bomo svoj vpliv na oblast preverili na neposrednih strankarskih volitvah
Ljubljana, 22. december 1989
Uvodni referat Milana Kučana, predsednika predsedstva CK Zveze komunistov Slovenije, na kongresu, ki je potekal pod geslom »Evropa zdaj!«
Povzetek
Med poudarki Milana Kučana so bile tudi demokratične parlamentarne volitve, sestop zveze komunistov Jugoslavije z monopola oblasti kot začetek realne reforme federacije ter sprejemanje evropskih kriterijev in standardov pri varovanju človekovih in državljanskih svoboščin in pravic.
Zveza komunistov Slovenije prihaja na svoj enajsti kongres kot edina komunistična stranka na oblasti, ki se je brez pritiska demonstracij in množičnega gneva svojih sodržavljanov odločila za strankarski pluralizem in napovedala demokratične volitve. To je logičen rezultat poglobljenih razmislekov, ki so zoreli od X. kongresa sem, posebej od lanske konference. Danes, ko je več kot očitno, da kljub razlikam realsocialistični sistemi dajejo podobne rezultate, ti rezultati pa so njihovo lastno sesutje, je očitno tudi to, da ima socializem na Slovenskem boljšo popotnico v prihodnost kot socializmi tistih evropskih predelov, kjer so s tanki in v krvi dušili željo po svobodi in človeškem ter državljanskem dostojanstvu. Vendar le pod enim pogojem: da se vsem ljudem pri nas, ki si želijo prijaznejše življenje, ki zahtevajo svoje svoboščine in pravice, ki hočejo v miru in skupnosti graditi svoj boljši danes, da se vsem nam, ki smo siti vsakršne nestrpnosti., praznih obljub in polovičarstva, utrujeni od strahovanj in sovraštev, pohodov in ščuvanj, še naprej iz dneva v dan ne vsiljujejo in nas utesnjujejo ustanove, razmerja, predsodki in preganjavice, porojene iz agonije okostenelega sistema, ki izgublja zgodovinsko bitko z napredkom. Tudi naša komunistična organizacija kot donedavna vodilna in monopolna sila oblasti, kot obvezni usmerjevalec vseh smeri razvoja in oblik družbenega in političnega delovanja ljudi, kot predpisovalec in verifikator obveznih programov in prepričanj, je postala ovira. Stranke in sistemi ne morejo sami po sebi ljudem prinesti sreče, lahko pa jim do neznosnosti zagrenijo življenje, kadar ga hočejo do popolnosti obvladovati. Zato in ne le iz želje, da se uveljavimo kot pretendent na oblast z demokratičnimi sredstvi, smo krenili po poti prenove. Ni mogoče spregledati, da smo v času od enega do drugega kongresa spodbudili in soustvarjali slovensko pomlad in lastno spreminjanje iz sile oblasti v gibanje za evropsko kvaliteto življenja. Na to smo vsekakor lahko ponosni. Enako kot smo lahko ponosni in zadovoljni, da smo skozi ves ta čas ohranjali vsaj doma, vsem napetostim in spopadom navkljub, relativno stabilnost političnega in socialnega življenja. Toda temeljni cilj reforme, za katerega smo se dogovorili na konferenci, še ni dosežen, še ni dokončan njen prvi, bistveni korak. Takrat, ko smo se dogovorili za prenovo, smo si zastavili cilj, da dosežemo točko, ko se ne bo več mogoče vrniti k staremu socializmu, socializem po meri človeka pa bo postal živa in prevladujoča možnost. Tedaj si pač nismo mogli misliti, da bomo naleteli na največji odpor prav v organizaciji, ki ji zgodovinsko pripadamo: v zvezi komunistov Jugoslavije, zlasti v nekaterih njenih posameznih delih. Tako kot ne moremo nikomur na naši, zdaj pluralni politični sceni preprečiti, da od nas vsak dan znova zahteva spoved za iste grehe iz preteklosti in s tem sovražno dopoveduje ljudem, da nikakršna odveza komunistom ni možna, tako ne moremo in ne želimo nobene od organizacij , ki skupaj z nami tvorijo zvezo komunistov Jugoslavije, prisiliti, naj sprejme našo usmeritev za svojo. Brez moraliziranja je pač jasno, da po tej poti nikoli nismo ne mogli ne poskušali uveljaviti naših stališč, da pa so na to karto igrali in igrajo tisti,ki imajo več glasov in manj argumentov od nas. Ne v Jugoslaviji ne v Evropi nismo tako osamljeni, da bi nas obvladali preganjavica in prepričanje, da nas vsi sovražijo in bi zato povsod iskali in našli sovražnike, s katerimi bi surovo obračunavali. Brez odpuščanja in brez pozabljanja! Raje smo se potrudili, da smo za svoje poglede in smer razmišljanja našli razumevanje in podporo in da smo ga obogatili s podobnimi razmišljanji drugih. Tisti, ki so pri nas iskali in videli kontrarevolucijo, so nam s tem samo povedali, da jim niso všeč pot reforme, demokracija, pravna država, varstvo človekovih pravic, socialna varnost in stabilnost. Namesto nje bi nam radi vsilili tako imenovano antibirokratsko revolucijo in izredno stanje s suspenzom demokracije in človekovih pravic. Tisti, ki nam dopovedujejo, da smo krenili na pot antikomunizma, so nam s tem samo povedali, da jim komunizem pomeni zgolj monopol oblasti.
Tisti, ki nam očitajo, da rušimo Jugoslavijo, so nam s tem samo povedali, da je zanje federacija enakopravnih narodov le prisilna skupnost pod diktaturo partijske države in hegemonije večinskega naroda. In tisti, ki trdijo, da smo nedemokratični, so nam s tem povedali, kar sami še predobro vemo: da je povratek v staro stanje, četudi povezan s popolno izgubo verodostojnosti socialistične ideje in nebrzdanim nasiljem, še vedno možen tako pri nas kot v socialistični Evropi. X. kongres je izzvenel v spoznanje, da to, kar živimo, ni socializem. Razmere našega življenja postajajo neznosne. Perspektiva ljudem je zamejena, njihova socialna varnost, materialni in družbeni položaj, mir in življenje ogrožena. Nezadovoljni so, ogorčeni zaradi naraščajoč.e negotovosti v podivjani inflaciji, izgubljanja energij, potrebnih za ambicioznejše družbene projekte in krize vrednot. Dovolj jim je iluzije svobode, političnega silaštva, ščuvanja naroda proti narodu, revanšizma in stalnih ideoloških obračunavanj, ki se vsiljuje v delu Jugoslavije. Upirajo se nasilnemu potiskanju v prepire včerajšnjega življenja, ki jim jemljejo moč in voljo, da bi reševali težave današnjega. Tega pa želijo živeti po meri svojih možnosti, ne bistveno drugače kot ga živijo ljudje v razvitih sosednjih deželah, in si ustvarjati osnovo za obetavnejši, prijaznejši svet in delo jutrišnjega dne. Niso prav te razmere za nas veliki izziv? Da nemudoma kaj n-redimo za življenje v demokratičnih in humanih razsežnostih. Da v tem nezadovoljstvu razkrijemo silnice napredka, skrite v silni želji po spremembah. Da pridobimo ljudi za ustvarjanje tistega, kar poizkuša opredeliti naš program "Evropa zdaj". Nismo nujno obsojeni na takšno življenje. Z njim se v imenu velikih, a žal nedoločljivih in zelo daleč v prihodnost odmaknjenih ciljev in vrednot nismo več pripravljeni sprijazniti ne mi, ne mnogi milijoni ljudi po Evropi, ki so doslej delili nam podobno usodo. Je tudi drugačno življenje. Socialistična projekcija družbe, ki je vendarle rezultat evropske misli in zavesti in njeno praktično udejanjenje izziva z dvomi vseh vrst. Mar tega ne dokazuje globoka in splošna kriza pri nas in v drugih državah s socialističnim imenom? Očitno se je edini izkustveno preverjeni vzorec socializma, zgrajen na njegovem tradicionalnem razumevanju, izživel. Tega po vzoru prve države socializma označujeta etatizem in kolektivizem, nad katerim je bedela in ga pogosto, žal tudi z nasiljem, varovala komunistična partija ter njena iluzija, da je izključni, izvirni tolmač znanstvene resnice o socializmu in nosilec zgodovinskih interesov delavskega razreda in s tem družbenega napredka. S tem vzorcem, ki je bil grajen na delitvi ljudi in sveta na dobro in slabo, pri čemer je v funkciji odrešenika človeštva nastopal delavski razred s svojo avantgardo, je očitno svoje možnosti izčrpalo tudi svetovno komunistično gibanje tiste zamisli, ki se je utemeljevala na razmislekih in praksi oktobrske revolucije. Veliko več kot smo verjeli in doslej bili pripravljeni priznati, je prevzelo od prve države socializma in ohranilo tudi po letu 1948. Kot da bi verjeli, da ni dovoljen "revizionizem". Kje je bila narejena napaka? Zdaj, ko je zrušen berlinski zid, kot simbol sovražno sprtih nekdanjih svetov socializma in kapitalizma in ko tisoče ljudi beži iz realsocialističnih družb, ki so jim bile ustvarjene in zapovedovane kot socializem, terja to zdravorazumsko, za milijone ljudi pa usodno vprašanje, odgovor. Z današnjim premislekom se nam kot izhodiščna zmota nedvomno kaže razumevanje socializma kot zgodovinsko nujne alternative in negacije kapitalizma in dosežkov meščanske demokracije. Na tem premisleku se je socializem utemeljeval in uveljavljal kot radikalni prelom s kapitalizmom, se potrjeval z nasilno destrukcijo poprejšnjih družb, njihovih dosežkov in vrednot, Tak, nikoli znanstveno podprt pristop, ki je socializem razumel kot protikapitalizem, očitno ni zmogel odgovoriti na dvoje temeljnih vprašanj: kako ustvariti ekonomsko učinkovit sistem in zagotoviti razvoj socialističnih družb ter kako uveljaviti moralno in materialno spodbudo družbenega napredka, utemeljenega na demokratičnih in humanističnih vrednotah. Oboje je danes spoznano kot temeljni vzrok krize socialističnega sveta in cilj njegovih napovedanih družbenih reform. Tudi naših.
Socializem oziroma to, kar se je predstavljalo kot socializem, ni izpolnil dveh velikih obljub, s katerima je stopal v zgodovino: več svobode, več demokracije ter pravičnejša zadovoljitev celovitih človekovih potreb. Očitno je, da s popolnim prelomom in zanikanjem rešitev, nastalih v okrilju meščanske družbe, s spregledovanjem dejstva, da se tudi ta družba spreminja in prisvaja veliko socialističnih vrednot, tega tudi ni zmogel zagotoviti. Toliko bolj, ker npr.razumevanje človekovega dostojanstva in zavarovanje človekovih pravic in svoboščin, enakopravnost ljudi, priznavanje pluralizma idej, interesov in lastninskih oblik, gospodarske in politične konkurence, pravne države, avtonomije civilne družbe, znanosti, kulture, trga itd. ne pripada ideološko političnemu označevanju ne socializma ne kapitalizma, ampak sodi med obče civilizacijske dosežke. To je tudi odgovor na vprašanje, ki je bilo zastavljeno v razpravi o kongresnem programu, ali je to vračanje v kapitalizem. Upoštevanje zgodovinskih civilizacijskih dosežkov minulih epoh je predvsem popravljanje grobih zablod prakse socialističnih držav. Ali se je na temelju procesov, ki smo jim priča doma in v svetu, zaradi materialne revščine in duhovne jalovosti socialističnih družb kompromitirala tudi socialistična ideja? Razlog za svetovno krizo socializma je predvsem birokratska polastitev te ideje, njena dogmatska razlaga in monopolna ter pogosto avtoritarna prisilna realizacija. Birokratska samovoljnost in prisila nista spodbujali demokratičnih vrednot, potrebnih za gospodarske in poslovne pobude, miselno ustvarjalnost in inovativnost. Strah pred retrogradnimi procesi, obnovitvijo starih odnosov, revanšizmom in tveganjem s tekmovalnostjo idej, je bil premočan. Ni dvoma, da je dolgoletna totalitarna, birokratska in dogmatska realnost socialističnih dežel, tudi naše, zatolkla tisto pripravljenost za sodelovanje pri ustvarjanju boljše prihodnosti pod imenom socializem, ki je prevevala Evropo komunarjev in rdečih gardistov, pa tudi nas narodnoosvobodilni boj. Kljub temu kaže razvoj zadnjih let, po prvem zmagoslavju novega konservativizma, da se bo osvobodilni in humani, demokratični naboj socializma v evropski misli ohranil in si pridobil nove vsebine. Na srečo usoda demokratičnega socializma - in edino ta je socializem - ni usodno odvisna samo od tega, koliko bomo k njegovi uveljavitvi znali in mogli prispevati v Jugoslaviji. Mnogi socialistični elementi in odnosi, ki odpirajo socialistično perspektivo, se pod pritiskom socialističnih in komunističnih idej , razvijajo in uveljavljajo mimo sveta, ki je sebe enačil s socializmom. Mogoče je pojasniti omejevanje demokracije - bolj ali manj očitno - povsod v socializmu. Ni ga pa mogoče opravičiti. Iz-pričuje strah pred korakom v neznano, kajti prav premišljanje demokracije je večni izziv z novimi vprašanji, ne da bi hkrati postreglo z edino mogočimi odgovori, z večnimi in zanesljivimi resnicami o družbi. Prav te so z vidika politične oblasti tista vabljiva opora, na katero se naslanjajo avtoritarni režimi. Nobena, na boljševiški logiki zgrajena partija - kot kažejo naše razmere, pa tudi njihovo, v bistvu enako boljševiško zavračanje - ne prenese drugačnega mišljenja in dialoga in zato njegove nosilce razglaša za sovražnika. V to past političnega daltonizma so se ujeli vsi realsocialistični sistemi in njihovi projektanti. S tem, ko so odpravili samo možnost kritike in alternative, so se osiromašili za konkurenco idej, ki spodbuja iniciativnost in ustvarjalnost, kar prej ali slej nujno vodi v politično izrojenost in zaton.
Smo se iz tega utegnili kaj naučiti sami in tisti, ki nam zdaj, ko smo zavestno omogočili svobodno politično življenje, z umazanimi političnimi udarci oporekajo legitimnost in celo moralno utemeljenost? Velja povedati. da se nam je sicer uspelo dokaj zgodaj izogniti skrajnim nevarnostim stalinističnih zablod, ker niso imele dovolj korenin v naši revoluciji, nismo pa se uspeli izogniti nevarnostim dogmatiziranja lastne socialistične misli in prakse. Potemtakem tudi odgovoriti na izzive krize, ki je v temelju vendarle kriza uveljavljenega vzorca socializma, ni mogoče brez odpovedi nekaterim dogmatiziranim predstavam v naši politični zavesti. Te zavesti pa je v ZK in v družbi nasploh še vedno dovolj . Prvi in nujen korak v preseganje lastne dogmatizirane zavesti je odpoved ustavno zavarovanemu avantgardizmu ZK ter priznavanje in razvijanje političnega pluralizma kot izhodišča in pogoja za lastno programsko in akcijsko vitalnost, pobudo in inovativnost. Politični pluralizem vključno s strankarstvom, ki ga ZKS sprejema kot lastno spoznanje in ne kot vsiljeno nujnost, je pogoj, da se bo sposobna ustvarjalno odzivati na izzive družbenih razmer doma in v svetu, da bo sposobna teoretičnega in pragmatičnega premisleka svojih programskih opredelitev, predvsem premisleka veljavnega vzorca socializma in njegovih temeljnih določnic. Je hkrati tudi pogoj za akcijo, ki bo ZK omogočala vpliv na tiste tokove družbenega razvoja in družbene probleme, od katerih je odločilno odvisna uveljavitev vzorca demokratičnega socializma. Nam ne gre zgolj za odstranitev in nadomestitev vladajočih, brez spremembe in uveljavitve političnih subjektov, ki bodo sposobni demokratično definirati socializem v socialni in demokratični razsežnosti. Strah pred pluralizmom poganja iz izgube zgodovinskega spomina, da so bile najlegitimnejše ideje socializma o človekovi raz-odtujitvi rojene v razmerah neusmiljene konkurence in v konfliktu z drugačnimi idejami, zavestjo in družbeno prakso. Politični in ideološki monopol naše partije je več kot vsi sovražniki skupaj, prispeval k idejnopolitičnemu, programsko teoretičnemu, akcijskemu in kadrovskemu razvrednotenju ZK, pa tudi k oživitvi ustvarjalnega dometa tistih, ki jim je bilo do-puščeno govoriti. Politične, tudi strankarske konkurence in enakopravnega dialoga niso mogli nadomestiti "frakcijski" boji znotraj partije, pogovarjanje s pozicij sile in nenehno konfrontiranje s pravimi in še manj z izmišljenimi nasprotniki. Omejitev dialoga s prepovedjo opozicije pač ne utiša samo izobčenih! Praksa, tako značilna za partije zmagovalke, ki z nekontrolirano samovoljo zlahka zapravljajo svoj moralni kapital, je pripeljala do tega, da so partijo vse manj skrbeli tisti, ki jih je revolucija povozila, kot tisti, ki jih je njeno birokratsko prisvajanje idejno, moralno in politično pohabilo. Zato skladno s tem razmišljanjem predlagam kongresu, da se kritično izreče do vseh tragičnih in sramotnih dejanj ter žalostnih posledic triumfalističnega političnega in miselnega vzorca "kdor ni z nami je proti nam" in na njem zasnovane politične prakse naše organizacije. Ta je iz političnega, pa tudi družbenega in poklicnega življenja odstranjevala in izobčala mnogo poštenih in najbolj ustvarjalnih ljudi - članov in nečlanov ZK - jih politično onemogočala in zaznamovala, človeško diskvalificirala in jim vzela dobro ime, neredko pa skupaj z njimi tudi njihove svojce poslala v kolesje represivnega aparata takratne partijsko politične države. Zato, ker so mislili drugače in si upali to povedati. Še posebej velja to za drugače misleče intelektualce ter za kmete in tiste drobne lastnike, ki jih je s stalinizmom nasilno oplojena ideologija našega narodnoosvobodilnega boja in revolucije agresivno in brezobzirno razlaščala kot kapitalistično buržoazijo, v NOB pa so bili v veliki meri njegov ekonomski in socialni temelj. Potreben je pogumen, kritičen in objektiven premislek preteklosti, ki bo z obče civilizacijskimi merili in današnjimi spoznanji potegnil ločnico med pozitivnim in negativnim ter vrnil dostojanstvo in politično ter človeško celovitost ljudem, ki so v različnih političnih obračunih ostali po krivici zaznamovani in izobčeni. Ne gre za to, da nadomestimo strokovno zgodovinsko sodbo s političnimi ocenami, ampak za priznanje napak in za samokritično soočanje z lastno preteklostjo, tudi kadar je obremenjujoča. S tem bremenom je pot v reforme in v demokratični socializem nemogoča. Ni zavarovana pred ponavljanji birokratske in politikantske samovolje in zlorabami. Naprej je mogoče samo z dobrim, tega pa je bilo v preteklosti tudi dovolj, kajti brez dobrega v preteklosti sploh ne bi bilo mogoče začeti nove sedanjosti. V sedanjost pa ne štejem le priznavanja napak, ampak tudi že storjeno za odpravljanje njihovih posledic. Predlagam, da ZKS na tem kongresu zavrne in obsodi vse oblike nelegitimne represije, od najbolj grobih po vojni do veliko bolj subtilnih, ki so se ohranjali še dolgo v naš čas. Predlagam, da takšno prakso, ki je prizadela mnogo ljudi in dostojanstvo naroda in ljudstva v celoti, pa tudi dostojanstvo KPS in ZKS kot njene naslednice, obsodimo in ji za naprej odločno odrečemo domovinsko pravico v naši organizaciji. V družbi pa s svojim zavzemanjem in delovanjem za demokracijo prispevajmo, da se kaj takega ne bo moglo nikoli več ponoviti. Vsem tistim. ki jih je tako početje v imenu naše organizacije prizadelo, pa se opravičimo in v največji meri poskrbimo, da se odpravi kar največ tudi človeških in materialnih posledic nekdanjega samopašnega oblastniškega početja. Tudi iz teh razlogov je kot notranja kontrola sistema, kot nadzor nad početjem državnih in političnih struktur, kot nujen korektiv ZK in jugoslovanske in slovenske družbe v celoti, političi pluralizem, nujno potreben. ZK ni tisti razsodnik in oblastnik, ki bo predpisoval, v kakšnih organizacijsko pravnih funkcijah je politični pluralizem mogoč. Pomembno je, da strankarska oblika političnega pluralizma ne bo edina mogoč oblika vstopanje ljudi v politično življenje in odločanje, kajti to bi bilo prav tako svojevrstno nasilje nad njimi, kot je bilo nasilje, ko je ena sama partija bila izključna možnost njihovega političnega uveljavljanja in delovanja. Smo torej za politični pluralizem, tudi za strankarsko obliko tega pluralizma, predvsem pa za polno svobodo in vpliv državljanske pobude kot temeljne oblike in pogoja za uveljavljanje civilne družbe. Demokracija je bistvena razsežnost socializma, ta pa vse bolj postaja bistvena sestavina demokracij v visoko razvitih družbah. Za slovensko in jugoslovansko družbo glede tega ni alternative, če se želi izogniti nevarnim čerem totalitarističnih želja po vrnitvi v preteklost, ki bo z osiromašenjem in zahtevami po pravični porazdelitvi siromaštva do skrajnosti zaostrila odnose med ljudmi in narodi. V načinu določanja razmerja do demokracije za nazaj in še bolj za naprej, je v marsičem zajeta vsa raznolikost našega realnega sveta, njegova zgodovinska mena, protislovnost razvoja in interesov, kakor tudi teoretičnega osmišljanja realnih procesov v svetu nasploh, pa tudi vrednostne odmere bivanja človeka, njegove svobode. Jasno je, da se mora socializem povsod, tudi pri nas, radikalno spreminjati, da bi sploh lahko zaživel. Veliko bolj jasno kot to, kako naj se spremeni, je jasno le, da se tak, kot je, ne more razviti, lahko pa še naprej životari. To spoznanje razkrivajo doslej končani kongresi ZK v večini drugih republik in konference v JLA in obeh pokrajinah, pa tudi gradivo za 14. kongres ZKJ. Dilema, ki se jo je dolgo poskušalo zaobiti, je pravzaprav izzivalna - je odločitev med gotovostjo in negotovostjo. Če se socializem ne bo spreminjal, ga bo zanesljivo konec, če pa se bo spreminjal, ga bo morebiti tudi konec, vsaj v njegovem tradicionalnem razumevanju. Toda ostaja možnost, da bo nastajalo novo, po meri človeka, naroda in človeštva. Boljše je negotovo iskanje s tveganjem kot zanesljivo počasno umiranje. Realna nevarnost je, da bi v sedanjih, do skrajnosti zaostrenih političnih in ekonomskih razmerah in odnosih tudi znotraj same ZKJ obšli prav to dilemo. Očiten je pritisk, da se namesto iskanja možnega preseganja krize, uveljavi logika klasičnega političnega konflikta med posamezniki in vodstvi oz. političnimi skupinami, pri čemer je važno samo to, kdo bo koga porazil in kdo bo komu vsilil svoj koncept. Tako izbojevano "zmago" v tem konfliktu je mogoče braniti in ohranjati samo z zatekanjem partije v okrilje politične države, s čimer postaja ponovno subjekt avtoritarnega razreševanja družbene krize, ki zanikuje pravno državo in z represivnim mehanizmom nadzira usodo Jugoslavije. To bi bila "reforma nazaj", ali še bolj odkrito, reakcionarni preobrat. Njegove posledice poznamo. Prav zdaj po tako imenovanem "pohodu resnice" -, se razume ene in edine - smo z njimi soočeni na najbolj brutalen način. Pravzaprav ni nič dodati k temu, kar je v Sloveniji o tem aktualnem in dramatičnem konfliktu v Jugoslaviji že bilo rečeno v slovenski skupščini. Kaže pa brez slepomišenja povedati, da bi sprejemanje te logike in prakse kot legitimnega načina urejanja odnosov v Jugoslaviji bil njen zanesljiv konec. Velja ponoviti naše stališč., To ni nikakršen konflikt dveh vodstev, dveh narodov ali dveh republik. To je zgolj zunanji videz globokega spopada dveh nasprotujočih si gledanj na vsebino, obliko in odnose skupnega življenja. Gre za spor, ki je vsajen v vse dele jugoslovanske družbe. Razpoznati ga je bilo mogoče na vseh dosedanjih kongresih in konferencah ZK. OČitno je, da v tem spopadu nihče ne more stati ob strani. Nihče, ki mu je za usodo Jugoslavije in socializma, se ne more razvezati odgovornosti za to, ali se bo spor razrešil z demokratičnimi sredstvi in na demokratičen način ali pa z diktatom in represijo. Dopolnila k ustavi SR Slovenije niso bila sprejeta, da bi zavarovala slovenski separatizem, ampak demokratično naravo jugoslovanske federacije. Jugoslavija je pripeljana na rob državljanske vojne. Brezobzirna, agresivna ultimativna politika, ki se ji zaradi oportunizma ne zoperstavljamo in je nismo pripravljeni imenovati s pravim imenom, že dve leti vzdržuje v Jugoslaviji napetosti in konflikte. Ti destabilizirajo državo in izčrpujejo kreativne moči za rešitev krize, odpravljanje siromaštva in vzrokov za vse bolj množično in upravičeno nezadovoljstvo. Ne verjamem, da bi posledice takšne politike morale biti naša usoda. Vsiljujejo jo tisti, ki v imenu krivic, ki naj bi jih njihovemu narodu povzročila ustava iz leta 1974 in njeni tvorci, zahtevajo, da so oni in njihov interes edini kriterij jugoslovanskega opredeljevanja. Verjamem, da je to lahko le naše prostovoljno, demokratično urejeno skupno življenje, ki ga utemeljujejo in opravičujejo skupaj spoznani in ne nikakršni predpostavljeni ali po meri enega naroda oblikovani interesi. V takšno skupnost enakopravnih narodov tudi nihče nikogar ne sprejema. Nikogar ni mogoče iz nje odgnati. V njej ni mogoče nikogar s silo zadrževati. To bi bilo zoper demokratično, naravno in nepotrošljivo pravico naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do združitve in odcepitve, kot je bila zapisana v normativnem delu prve slovenske povojne ustave in je zdaj ponovljena v letos sprejetih dopolnilih k slovenski ustavi. Očitno je, da je to vsiljevanje interesov in metod svojevrstnega velikonacionalnega separatizma v škodo Jugoslaviji in vsakemu njenemu delu posebej in da grozi, da bo razvezalo dogovore, ki so nas povezali v SFRJ. To je blokada Jugoslavije. Prizadeva celotno gospodarstvo, ki je reprodukcijsko in poslovno povezano in odvisno. Zaradi padca družbenega proizvoda je prizadeta celotna družba in nenazadnje tisoči ljudi s svojimi družinami. Potrgane so ekonomske vezi, ki so kljub bistveno okrnjenemu tržišču v Jugoslaviji bile vendarle njena najmočnejša integracijska vez. Puščam ob strani izjave o pravni državi, umikanju politike iz gospodarstva in obsojanju republiških ekonomij. Koliko veljajo, kažejo dejanja sama. Dejstvo je, da je to dejanje neustavno in v pravni državi je nerazumljivo, da ostaja brez slehernega ukrepanja. Je mar res zgolj domneva, da je, kot so nam očitali pri slovenskih ustavnih dopolnilih, zgolj dvom v ustavnost ravnanja povod za ukrepanje le, kadar naj bi ga povzročil narod, po krivem obtoževan separatizma. Utemeljena je zahteva, da organi federacije v okviru svojih pristojnosti dosledno zavarujejo ustavo in da ukrepajo zoper samovoljo, s katero se bojda odpravlja neenakopravnost in podrejenost srbskega gospodarstva ter prekinjajo izkoriščevalske pogodbe. Navsezadnje, znano je, kdo je komu koliko dolžan. Nerazumljive so ocene iz informacije zveznega izvršnega sveta, ki jo je o tem poslal skupščini Jugoslavije. Organi federacije so pravočasno vedeli, za kaj gre in so mogli pravočasno ukrepati. Če je že kdo naivno dvomil, kaj je pravi namen mitinga v Ljubljani, so mu dvom morale razpršiti besede in povsem nedvoumno stališče predsednika predsedstva SR Srbije v njeni skupščini. Bojkot ni nikakršno dejanje družbenopolitične organizacije, ki nikogar ne obvezuje, ampak je akt najvišjih organov oblasti. Politična volja je prevladala nad ekonomskimi interesi. Kar zadeva domnevno kršitev človekovih pravic v Sloveniji, kaže povedati, da mora njihovo uresničevanje v demokratični družbi pristajati na omejitev, ki jo predstavlja enaka pravica drugega. V Sloveniji je šlo za zavarovanje pravic državljanov SR Slovenije, ki si takšnega mitinga v Ljubljani preprosto niso želeli, niso povabili mitingašev in so to z zahtevami v organih republike, zlasti v skupščini, tudi jasno povedali. Pristali so na omejitve pravic, ki so veljale tudi zanje, da bi bilo pristojnim organom na podlagi zakona mogoče zavarovati javni red in mir in življenje ljudi. Vsekakor vso podporo zasluži poziv predsednika zvezne vlade, da je potrebno pozabiti na medsebojne spore in vso energijo vložiti v uspehe reforme. Upravičena pa je zdaj vera, da bodo pozivu sledila dejanja, ki bodo prekinila ekonomsko vojno, ki se vodi zoper Slovenijo. Brez sprenevedanja se je ob tem vendarle potrebno vprašati, ali niso v naši federaciji eni bolj enakopravni od drugih in kakšne posledice ima lahko to za naše bodoče življenje. Ne vem, če so se s tem pripravljeni sprijazniti drugi. Mi se nikakor ne bomo! Po objavi blokade Sloveniji, Jugoslavija očitno ni več in ne more biti to, kar je bila. Vsi, tudi Slovenci, smo postavljeni pred zgodovinsko nalogo, da na novo določimo vsebino in medsebojna razmerja v skupni državi. Temu bo podrejena ustavnopravna oblika, v kateri se bodo uresničevali skupni interesi za tako življenje. Eno je gotovo - za nas ni sprejemljiva zamisel o Jugoslaviji kot razširjeni Srbiji, ki so ji po njeni volji lahko pridruženi še drugi, kakršna se ponuja. Razumljivo, tudi ne Jugoslavija, ki bo zgolj po meri Slovenije, posebej ne nekaterih slovenskih skrajnih nacionalističnih in separatističnih premišljanj. Skupna država mora biti po meri in v interesu vseh. Pluralistična in demokratična družba, v kakršno se želimo razviti, opredeljuje možnosti in zahtevo po iskanju rešitev za skupno življenje in odnose v Jugoslaviji drugače. Jugoslavija mora biti takšna, da je nobena republika, nobeden narod ne bo čutil kot nasilje nad seboj, kot izgubo možnosti in odgovornosti za uresničitev kateregakoli svojega vitalnega interesa oz. suverene funkcije. To pa predvideva sposobnost in pripravljenost, da živimo kot skupnost in obenem z razlikami. Oblike in razmerja, ki bi bila skupnosti vsiljena, so zanesljivo začetek njenega konca. Tak pogled ne prenese oportunističnega stališča, da v merjenju dveh vizij v Jugoslaviji nista sprejemljiva ne "srbski" ne »slovenski" ekstrem, ki da razbijata skupno državo. Nasprotno! Zahteva opredelitev. Morda sta z vidika nekega abstraktnega koncepta jugoslovanstva res nesprejemljiva, toda sta toliko različna, da ne moreta biti nesprejemljiva iz povsem istih razlogov in z enakimi argumenti. Zato zavračamo oportunistično kompromisarstvo in politično ravnotežje, ki se vzdržuje brez argumentov, a je za "sodnike" udobno, ker ne zahteva miselnega napora, potrebnega za ugotavljanje skupnih stališč in razlik in ker ne tvegajo večje ali manjše zamere ne eni ne drugi strani. Dokler pač opredelitev in argumentov ne bo, je naš odgovor jasen. Nas glede naše usmeritve ni moč ustrahovati. Vztrajali bomo naprej in jo uveljavljali z demokratičnimi sredstvi, ker raste iz naših razmer, iz interesov našega naroda in interesov državljanov SR Slovenije. In ker poskuša prisluhniti interesom boljšega, demokratičnega in dostojanstvenega življenja večine ljudi v Jugoslaviji. Nismo je in je ne bomo vsiljevali drugim. Nikogar ne ogrožamo, razen monopolnega položaja lastne organizacije. Utrjevali in razvijali pa bomo našo usmeritev kot naše izhodišče za nov dogovor o skupnem življenju, ki ga bo ustavnopravno urejevala nova ustava. Podlaga za pripravo nove ustave je narejena pri predsedstvu slovenske države in javno objavljena. Tej podlagi je že pred objavo napovedal nezaupnico slovenski zbor za ustavo. Je to zgolj politični prestiž, slepota v boju za oblast ali kaj drugega? Kako sicer razumeti ultimativno zahtevo, da bo zavrnitev njegovih predlogov - vnaprejšen dvom, da bi sploh bilo mogoče drugače - pomenila, da slovenska oblast in partija ne mislita zares z demokratizacijo družbe in države? Ta vnaprejšnji dvom, že dostikrat preverjen vzorec oporekanja politične in moralne legitimnosti slovenski oblasti, glasno ponujan vselej pred odločilnejšimi dogodki zadnjih dveh let v Jugoslaviji, se nenavadno ujema z logiko mitingaške politike, da je slovenski narod dober, da je le zaveden, da mu je treba odpreti oči, pa bo sam zrušil to svoje birokratsko in odtujeno vodstvo. Prav tisto, ki je z delegati slovenske skupščine, izvoljenimi in legitimnimi na osnovi veljavnega prava, pa naj mu sedanje srbsko politično vodstvo, slovenski zbor za ustavo in še kdo to priznava ali ne, dokazalo, da ve, kaj so interesi slovenskega naroda in državljanov SRS in kako jih je potrebno uveljaviti in zavarovati. S pisanjem novih ustav smo pred nekaterimi, za slovenski narod in državljane SR Slovenije daljnosežnimi odločitvami. Ustavo kot temeljni pravni dokument družbe kaže pisati načelno, premišljeno, demokratično, brez strahov dnevne politike in brez vsiljevanja ultimatov - skratka: suvereno! To zmorejo le organi, katerih legitimnost in zaupanje vanje sta nesporna. Zato je CK ZKS nedavno predlagal, da ultimativno stopnjevanje pritiskov na legitimne organe SR Slovenije zamenja argumentiran razgovor o tem, kaj je mogoče skupaj storiti za zavarovanje demokratičnih reform v Sloveniji in Jugoslaviji. Bil pa je pri tem odločen, da namesto stalnega preverjanja legitimnosti Skupščine SRS s političnimi pritiski dela opozicije, ki se ji zdi ta legitimnost sporna in jo želi popraviti s svojim vstopom v Skupščino brez volitev, predlaga, da se takoj po sprejetju volilnega zakona ta legitimnost preveri s predčasnimi svobodnimi volitvami. Le-te bodo odredile realno politično težo nam in drugim. Drugo pa je resnična pripravljenost za sodelovanje in dejavno strokovno pomoč. Take, jasno formulirane pobude so in bodo -vsaj kar zadeva ZKS - vedno dobrodošle, saj prispevajo h kvalitetnemu urejanju vprašanj, ki so stvar vse družbe. Po volitvah se bodo ta razmerja vzpostavljala tako, kot je to običajno v demokratiČnih državah. Poudarjamo, da je naš cilj na volitvah podpora za uresničevanje programa družbenih sprememb. Škoda se nam zdi energije, ki bi jo morali vlagati zgolj v pripravo poraza naših nasprotnikov. Oni so svoj cilj jasno formulirali in povedali: gre nam za to, da spravimo komuniste z oblasti! Pritiski, da se razbije demokratična Jugoslavija, potrebujejo, in zato že dolgo izzivajo, le še nespameten korak z naše strani, ki bi sprejel logiko zaostrovanja in vračanja enakega z enakim. Ta korak je del naše opozicije očitno pripravljen storiti, prepričan, da bo račun plačal nekdo drug. Glede tega se prav gotovo ne motijo, kajti plačali ga bomo Slovenci, z izgubo komaj osvojenega prostora demokracije, nacionalne suverenosti in enakopravnosti znotraj SFR Jugoslavije in njenega veljavnega ustavnega sistema. Takšen epilog je mogoč. Toda predvsem od nas samih, naše državljanske zrelosti in odgovornosti je odvisno, ali bo tudi uresničen. Socializmi so zadeli ob svoje razvojne meje. To je davek, ki ga je treba plačati omejevanju človekove svobode, da misli, govori, dela in ustvarja kot avtonomna
osebnost; kot osebnost, ki ji pripada civilizacijska pridobitev demokratičnih družb -pravica, da izbira. Za razliko od liberalizacije, ki označuje dobrohotnost in večjo toleranco oblasti do kritik na njen račun, pomeni demokracija tudi normativno reguliranje pravic in dolžnosti, svobode in odgovornosti v političnem življenju. Meja med liberalizmom in demokracijo je v Sloveniji s sprejetjem ustavnih dopolnil že prekoračena. Premislek socializma, ki mu namenjamo naš program, zastavlja tudi vprašanje o razmerju med revolucijo in reformami. Zgodovina komunističnega gibanja nazorno govori o silovitih težnjah zavračanja reformistične poti razvoja. Te so metodo revolucionarnega prevzema oblasti dvignile na raven temeljnega načela in edino sprejemljive metode političnega boja. Storile so vse, da so onemogočile kontinuiteto civilizacijsko demokratičnega razvoja. Zaradi domačega političnega prizorišča pa se še bolj neodložljivo zastavlja razmislek, ali revolucija res ne more brez kontrarevolucije oziroma ali ti dve kategorij i še lahko služita kot ustrezno teoretsko in politično orodje za pojasnjevanje in projektiranje družbenih sprememb in tudi najbolj zaostrenih konfliktov v bistveno spremenjenem sodobnem svetu. Ali niso očitki kontrarevolucije komerkoli v Jugoslaviji - donedavnega pa je bilo tako tudi v svetu - v sedanjih razmerah sredstvo obrambe in zavarovanja obstoječega pred nujnimi družbenimi spremembami? Še posebej v razmerah, ko se te spremembe ne morejo dogajati kot urejen, kontinuiran, torej evolutivni proces, ker ga blokirajo interesi tistih, ki so s temi spremembami v svoji družbeni, politični in ekonomski poziciji najbolj ogroženi. Prav ti namreč ponavadi neposredno kontrolirajo oblast oziroma prav zaradi takega položaja z njo nenadzorovano razpolagajo. Za nas dvoma ni! Zavračamo tako imenovano protibirokratsko revolucijo in njeno kontrarevolucijo. Za nas velja le legitimiranje na pluralističnih svobodnih volitvah! Reforme, ki se zdaj načrtujejo in deloma tudi že uresničujejo v socialističnih deželah, so odločitev za reformistično pot. Jugoslavija je v nasprotju s tem, kar se v svetu prevladujoče dogaja, zapletena v svoje notranje spore, revolucije in kontrarevolucije ter zazrta v preteklost, ki je poklicala na plan tudi vse demonične strahove razdora in obračuna. Nismo nujno obsojeni na to, da sodelujemo v tem "reformiranju" nazaj. 0 tem mora biti naše stališče jasno na našem kongresu in trdno vodilo za naše ravnanje na 14. kongresu ZKJ. Stojimo iz oči v oči z dilemo: ali radikalne, temeljne reforme, ali stihija in kaos; prenovljeni demokratični socializem ali izredno stanje z izrednimi ukrepanji, ki nujno končujejo v restavraciji državnega socializma kot navidezno najbolj zanesljivega sredstva zaustavljanja krize in razpadanja družbe. Socializmi se zdaj srečujejo z izzivom, ki nima primerov v njihovi dosedanji zgodovini. Ponovno morajo premisliti prav tiste elementarne prvine svojega obstoja in razvoja, ki so se nekoč že kazali kot zgodovinsko preseženi. Slovenski komunisti smo se zato odločili, da omejimo svoj vpliv na oblast na mero, ki bo določena sorazmerno z zaupanjem volivcev na demokratičnih ne-posrednih strankarskih volitvah. Tisto, kar je v temelju zaostrilo dvom v legitimnost našega sistema, je razkorak med obljubami partije in oblasti v imenu ljudi in uresničevanjem obljub tem ljudem s strani oblasti. Iluzija, da je moč preseči to neskladje zgolj s kadrovskimi zamenjavami in delnimi popravki oblastne zgradbe, nas vodi k poznanim procesom kadrovskih menjav in diferenciacij, ki same po sebi ne spreminjajo ničesar, ustvarjajo pa privid upoštevanja ljudske volje, naščuvane do populističnega linča. Treba je storiti tisti odločilni korak naprej - in v tem je bistvo reformnih procesov v slovenski in jugoslovanski družbi, ki ga označujejo strukturalne spremembe v odnosu med civilno družbo in državo na eni strani in spremembe v sami sferi politike, zlasti v razmerju med svobodo in posameznikom, večino in manjšino, z omejitvijo tiranije z ene ali druge strani. Izhodišča programskega dokumenta odpirajo reformno pot. 0 njem se je na kongresu potrebno izreči. Je celota idej, nastalih v ZK,. toda tudi nekaterih obče civilizacijskih spoznanj in programskih ciljev drugih. Verjamemo, da se zato v tem programu ne prepoznavajo zgolj komunisti. Moč si je ustvariti sodbo o tem, ali je to samo utopija, ali pa vendarle tudi realna izbira, sprejemljiva za politično svobodne državljane. Program zavrača realsocialistične elemente in ideološke fundamentalizme, tudi v obliki integralnega samoupravljanja. Poudarek daje človekovim pravicam, posebej tistim, ki so povezane s solidarnostjo in vzajemnostjo, ki so pogoj enakopravnosti ljudi v procesih dela, ustvarjanja in delitve rezultatov tega dela. Ne daje vseh odgovorov, določa pa temeljno smer naših iskanj in razmišljanj. Tudi glede osrednjega vprašanja razumevanja razmerja med delom in kapitalom. Doslej je le-to bilo določeno s programskim in ustavnim odnosom do samoupravljanja in do družbene lastnine. Teoretični pojem "vladavine dela" je v pogojih globalne družbene krize, v kateri so se znašle vse družbe zgodnjega socializma, pokazal svoje pomanjkljivosti. Vprašanje razmerja med kapitalom in delom je še naprej odprto in aktualno. Poskus preskoka cele zgodovinske etape, ki ga predstavlja jugoslovanski projekt samoupravljanja in družbene lastnine, je čeprav okrnjen, v primerjavi s praksami dežel realnega socializma vendarle ustvaril pomemben dodaten demokratičen prostor, ki je vsaj v razvitejših delih Jugoslavije omogočil nekoliko več prostora za razvoj. Znanstveno-tehnološki razvoj zadnjih 20. let je uveljavil znanje kot nov samostojen proizvodni dejavnik. Smotrno je zato govoriti o potrebi po novi zgodovinski sintezi dela, znanja in kapitala. S tem se samoupravljanje, razumljeno kot človekova pravica, kaže kot možni samoregulacijski mehanizem, ki v praksi omogoča to zgodovinsko sintezo. Dosedanja in tudi številne nove rešitve, ki se ponujajo, problema še ne rešujejo zadovoljivo. Iskanje titularja družbene lastnine zahteva temeljit družben razmislek in strokovno pripravo. Vsekakor pa rešitve ne morejo pomeniti raznašanja oz. razvrednotenja družbene lastnine; ta proces mora temeljiti na konceptu enakopravnosti lastnin in na možnosti, da tudi delavci postanejo lastniki, ki imajo od tega koristi, vendar prevzemajo tudi tveganje. Izhajajoč iz nuje, da se utrdi ustvarjalna in odgovorna vloga in motiviranost zaposlenih v delovnem in upravljavskem procesu in iz izkušenj razvitih držav pri prestrukturiranju gospodarstva, se ZK pri preoblikovanju družbene lastnine zavzema, da se tudi z ustrezno vlogo države, kot zastopnika interesov slovenske družbe oziroma nacionalnega premoženja, ki ima pri upravljanju zagotovljen potreben vpliv, postopoma omogoči zaposlenim, da postanejo lastniki oziroma solastniki podjetij oziroma, da bo kapital vse bolj deloval pod nadzorom in v interesu vse družbe - kot to že kažejo rezultati sodobnih razvojnih teženj v najrazvitejših družbah. Razreševanja razmerja med delom in kapitalom iščemo v Programu na kreativnem povezovanju naše specifične izkušnje in dosežkov znanstveno-tehnološke revolucije ter na njej zasnovane prakse najrazvitejših družb, ki ustvarjajo realne možnosti za krepitev vpliva delavcev, ustvarjalcev materialnih in duhovnih dobrin kot realnih in potencialnih nosilcev integracije dela, znanja in kapitala. Program smo naslonili na takšno razumevanje samoupravljanja, ki ga označuje vrnitev k človeku, k njegovim legitimnim potrebam, pravicam in svoboščinam. Izkušnja je Slovence in prebivalce naše republike sploh naučila, da se živi le od ustvarjalnega dela in kot drugod, tudi od umne uporabe kapitala. Delo in gospodarjenje je tisto, kar opredeljuje družbeni položaj človeka in narodov. Kot nam v preteklosti ni bilo nikoli ničesar podarjenega, nam ne bo niti v prihodnosti. Zato zveza komunistov Slovenije še posebej poudarja svojo strategijo na gospodarskem področju. Izhajamo iz ugotovitve, da se je kljub vsem pomanjkljivostim v gospodarskem življenju in politiki, kljub togosti sistemskih, političnih in lastninskih razmerij med našimi ljudmi utrdila samoupravljavska zavest, ki jim jo ni več mogoče odvzeti. Naše prepričanje je, da le izobražen in ozaveščen proizvajalec in ustvarjalec, delavec, kmet, izobraženec lahko kot upravljavec zagotovi učinkovito in sodobno proizvodnjo in razvoj. Slovenija kot najrazvitejši del JugosLavije je po evropskih merilih še vedno dokaj skromno razvita. Vzgon industrijske družbe, ki je pripeljal do sorazmernega blagostanja delovnih ljudi , se hitro izčrpava. Čimprej ga morajo zamenjati proizvodnje in na-čini gospodarjenja postindustrijske družbe. V sleherni družbeni enoti dela se mora povečati količina znanja. Računalniška podpora vseh delovnih procesov, najširša uporaba sodobnih telekomunikacij in tehnologij, upravljavskih in organizacijskih znanj postaja pogoj preživetja. Kriterij za nujno uvajanje novih dejavnosti in proizvodenj ne smejo več biti ideološki. Utemeljene morajo biti na tveganju in trgu kot osnovnemu merilu uspeha. Le tako, ob številnih novih pobudah, ne pa z megalomanskimi projekti, se bodo lahko rojevale zasnove sodobnih temeljev slovenskega gospodarstva. To aktualizira pomen lastnega znanja in inventivnosti, izobraževalnega sistema in raziskovalne dejavnosti, ker te to pogoj, da bomo lahko partnerji v sodelovanju z najnaprednejšimi tujimi firmami. Zato je še kako utemeljena potreba po kritičnem pomisleku našega izobraževalnega koncepta, znanosti in še posebej univerze.
V tržnem gospodarstvu poteka nenehen proces selekcij med dobrimi in slabimi, med učinkovitimi in neučinkovitimi, med tržno uspešnimi in neuspešnimi, med sodobnimi in zastarelimi. Ta proces bo v Sloveniji boleč, saj nam zakasnelo izstopanje iz industrijske dobe ustvarja veliko problemov. Gre zlasti za stare industrijske centre in za zahtevne ekološke probleme. Stara industrijska in rudniška okolja so desetletja, nekatera celo stoletja nosila na plečih naš razvoj. Pred njimi so danes problemi gospodarskega prestrukturiranja, ki jih bodo sama težko zmogla. Zato se zveza komunistov zavzema, da ta vprašanja rešujemo z združenimi močmi, seveda ne brez velikega prispevka teh središč samih. Naša obveznost je, da tam ustvarimo razpoloženje, naklonjeno spremembam in kritično maso motiviranosti za prestrukturiranje. Njihovih delavcev, železarjev, rudarjev, tkalk, kovinarjev in drugih v Zasavju, Šaleški dolini, Mariboru, Celju, pa tudi v velikih delovnih organizacijah v Ljubljani, Kranju, Kopru in drugod ne bomo prepustili njihovi usodi. S skupnimi močmi bomo iskali izhode - ne le s prelivanji denarja, s socialnimi ukrepi ali pa celo z demagogijo - ampak s smiselno razvojno pomočjo, z iskanjem pravih partnerjev in sredstev za razvojne strategije jutrišnjega dne. Vse to pa zahteva izdelavo podrobne razvojne strategije, ki bo na predlagani splošni usmeritvi pokazala, kakšne so rešitve, ki jih ZKS predlaga za reševanje praktičnih in sistemskih ekonomskih, razvojnih, ekoloških in socialnih vprašanj . Problem, ki ga bo potrebno rešiti prej kot druge, je zlom jugoslovanske inflacije. Program, ki naj bi to zmogel, je zdaj zvezna vlada ponudila. Je pogumen. Prinaša nekaj zelo zahtevnih posegov, ki smo jih tudi mi terjali že dalj časa. Je program zadnje možnosti v bitkah, ki se bijejo za Jugoslavijo. Podporo ima - tudi našo - ker je uresničevanje programa socializma po meri ljudi, kakršnega je ZIS predstavil Jugoslaviji ob svojem nastopu. V njem ni vse po naših željah in ne v skladu z našimi pogledi. Njegovo uresničevanje bo tudi v Sloveniji zahtevalo velike napore. Toda zato še ne trdimo, da je naravnan zoper interese slovenskega naroda. Kadar bomo v ZKS za to imeli argumente, bomo z vso odgovornostjo predlagali ukrepanje v skupščini SR Slovenije. Do takrat pa spoštujemo njeno stališče, da sprejema, in skupaj z njo naša republika - svoj del obveznosti, ki nam jih uresničevanje tega programa nalaga. Ukrepe pa bo vrednotila po njihovih realnih ekonomskih učinkih. Zdaj, ko postaja politični pluralizem v Sloveniji vse bolj normalen način političnega življenja in se jasneje oblikujejo politični programi naših političnih strank, bo čedalje bolj jasno, kaj nas združuje in kje so razlike. Zaenkrat kaže, da so osredotočene prav na odnos do socializma, samoupravljanja kot civilizacijske vrednote, torej položaja človeka in njegovega dela in na odnos do Slovenije in Jugoslavije, to je na odgovornost za narodovo usodo. Vse druge razlike niso toliko pomembne, saj konec koncev rastejo vsi ti programi iz istih tal, interesov, stisk in hotenja naših ljudi. Da bi bila pozicija opozicije prepričljiva, se te razlike iščejo tudi na silo, z v bistvu boljševiškim risanjem črno belega sveta in trditvijo, da tudi tam, kjer se zavzemamo za podobne ali celo iste cilje in vrednote, mi komunisti, ker - kot pravijo, smo pač komunisti - mislimo drugače in želimo samo znova in znova zapeljevati svoj narod. Na politično prizorišče neprestano vračajo preteklost, ker v sedanjih usmeritvah in praksi slovenskih komunistov ne najdejo prepričljivih argumentov za svoje nesmiselne obtožbe, nestrpnost in najbolj staromodno protilevičarstvo. Ne vem, ali je potrebno zmeraj spet pripovedovati, da smo mi, ko smo se konstituirali kot slovenska komunistična organizacija, ne samo izjavili, da dajemo vse sile na razpolago svojemu narodu, ampak smo to samozapoved poskušali ves čas tudi kar najbolj dosledno uresničevati. Ali nam je to tudi uspevalo, bo pravično presodila zgodovina. Drugi bodo to šele morali dokazati, prevzeti za svoje delo odgovornost in ne tako kot zdaj - ko mislijo, da za njimi še ni nikakršne preteklosti - zlahka zapeljevati Slovence, da sta za vse njihove tegobe kriva dva črna hudiča, Jugoslavija in komunisti. Mi smo svojo zvestobo slovenskemu narodu izpričali v najbolj prelomnih časih. Ustvarili smo temelje moderne slovenske države in v njej zavarovali suverenost slovenskega naroda. Tudi zdaj za nas ni višjega interesa, kot so to njegovi interesi, interesi njegovih ustvarjalnih sil. Prepričani pa smo, da se le-ti ne varujejo ne s protikomunizmom, ne s protijugoslovanstvom. Eno in drugo je kaj lahko uporabiti v volilni bitki za oblast, za to, da se nas nenehno poskuša umazati in obtoževati, ni pa s tem mogoče sklepati trdnih zavezništev, ki so za zavarovanje narodovih interesov potrebna doma, v Jugoslaviji in v tujini.
Opozicija je normalna politična pozicija. Toda njena otroška bolezen je, če misli, da potem, ko bo najprej obračunala s komunisti kot skupno nevarnostjo, ne bo izdrla rapirje za medsebojno politično obračunavanje. V svoji zavesti nosi ZK kot staro, boljševiško partijo, kakršno mnogi v tej opoziciji poznajo še iz časov, ko so aktivno delovali v ZK. Zainteresirani so, da bi takšna ostala. Moti jih naša prenova, nov program in to, da je ZKS demokratično sprejela izzive časa. Politični obračun in revanšizem ni smisel demokracije in pluralizacije družbe, za katero se zavzemamo. V demokraciji se ekstremi sami onemogočajo. Zdaj je potrebno za zavarovanje komaj osvojenega majhnega, a pomembnega prostora demokracije, ki omogoča politično življenje vsem pluralnim političnim subjektom, in v interesu obrambe ustavnega položaja in pravic ter suverenosti SRS, matične države slovenskega naroda, prej razmišljati in sklepati možna in potrebna zavezništva glede zavarovanja teh ciljev, določiti in uveljaviti politiko demokratično nastajajoče enotnosti, ki bi iskala stike, zavezništva in nedvomno dobila podporo demokratičnih sil v Jugoslaviji in v svetu. V času, ko je potrebno na novo premisliti, kaj je socializem in kaj je demokracija, ostaja vprašanje, kdo bo nosilec teh sprememb. Slovenski komunisti smo že pred nekaj leti deklarirali spoznanje, da je socializem uspešen le, če bo svoj razvoj znal povezati s civilizacijskimi dosežki razvitega sveta. Vprašanje je, ali se bomo komunisti pri nas in drugod po svetu sposobni preoblikovati v takšno sodobno demokratično politično silo, ki bo zmogla zagotoviti z demokratičnimi sredstvi mirno evolutivno povezavo in sobivanje. Odgovoriti vnaprej na to vprašanje zdaj ni mogoče. Smo pa prepričani, da je ta pot prava. Jasno je že zdaj, da odgovor ni odvisen samo od zveze komunistov. V demokratični družbi bo odgovor rezultat medsebojnega vplivanja vseh političnih subjektov, nove ZK in volivcev, ki bodo imeli zadnjo besedo. Pogoj za to je jasno zavedanje o nujnost.i in smeri lastne reforme kot prvega, a žal ne tudi zadostnega pogoja vseh nujnih družbenih sprememb, o katerih govori naš program. S prenovo se je v naši organizaciji pričelo in sprostilo novo duhovno vrenje, zlasti pri iskanju odgovorov na stara in nova vprašanja. Dejstvo je, da je ZK kot celota še daleč od odgovorov, kaj bo storila sama s seboj, s svojo družbeno pozicijo in programskimi opredelitvami. To je prišlo najbolj do izraza prav v statutu ZKS, ki mu nekoliko po krivici očitamo, da ni celovito in domišljeno na novo uredil tistega, kar bomo o lastni organizaciji uspeli domisliti na koncepcijski ravni in se politično opredeliti šele na tem kongresu in v razpravah po njem. To, kar se zdaj dogaja v ZKJ, ta njena neustvarjalnost, ne kaže le podobe njenega razkroja, ampak je tudi grožnja nadaljnji demokratični preobrazbi družbe in hkrati in kljub vsemu tudi realni obet in strukturni pogoj njene demokratične razvojne prenove. Poglavitni sovražnik postaja zdaj pomanjkanje odgovorov o potrebi in smeri lastnega spreminjanja. Nesposobnost, da bi postavili nasproti političnim programom razvoja družbe, ki nastajajo v drugih političnih organizacijah in družbah, lasten program reform, bi do skrajnih meja zaostrila vprašanje obstoja takšne ZKJ. Prišla bi do roba, na katerem bi ji ostalo le, da se vrne k politični državi. Zato je nujno nemudoma sprejeti vse posledice ločitve partije od države. S svobodnimi pluralističnimi volitvami v vsej državi je nujno zagotoviti demokratično kontrolo oblasti, konkurenčnost politike in avtonomijo civilne družbe. Projekt demokratične družbe sili v korenit premislek o tem, kako bomo preuredili naše vrste in demokratično uredili razmerja v ZKJ. V ZKS vsekakor mislimo, da je celotna ZK dozorela za temeljito obnovo! Predlog Deklaracije, ki jo je kot dokument: za 14. kongres pred kratkim predlagalo predsedstvo CK ZKJ ponuja za to sprejemljiva izhodišča. V prenovljeni ZK je odločitev o članstvu dejanje človekove svobodne opredelitve in ne več vprašanje ideološkega ekskluzivizma. Kolikor nas smejo skrbeti procesi zapuščanja naših vrst in kolikor nam morajo biti v kritičen opomin, je vendar potrebno povsem jasno reči, da morajo biti za nas toliko bolj pomembni tisti, ki ostajajo, in tisti, ki prihajajo. S prenovo organizacije, z zastavitvijo demokratičnih odnosov je treba članu vrniti prepričanje, da je v organizaciji zaželen, da je lahko ustvarjalen, da ji je zato potreben in da prav v ZK in preko nje lahko vpliva na uresničitev svojih političnih ciljev in interesov. Pristajamo na logiko demokratičnih načel, ker želimo ustvariti nove, uspešne in racionalne vezi med člani. Gre za to, da se spremenimo v skladu z našim temeljnim smotrom; da demokratično in uspešno oblikujemo dobro politiko, ki bo uživala zaupanje ljudi. Prehod od partije v sodobno stranko in gibanje bo poln izzivov. Predvsem bo vselej strašil s posledicami prevelikih in preradikalnih sprememb. Organizacija, katere člani smo, ima dragoceno zgodovinsko izročilo od njene ustanovitve na Čebinah, partizanske zmage in zmage nad stalinizmom, od AVNOJ-a do ustave 1974. Vendar nočemo in ne moremo živeti kot rentniki ali prepisovati programe. Biti moramo sposobni oceniti sami sebe in povedati: organizacijo, katere člani smo, je v dobri meri prerasel čas. Namen tiščanja v "varnem" naročju obstoječega, smo se odločili, da pogumno, sistematično in premišljeno spreminjanje svoje organizacijske, kadrovske, idejne in politične podobe. Sprememb v »lastni hiši" ne doživljamo kot potres, ki so nam ga povzročili od zunaj. To, da se spreminjamo in da se moramo spremeniti je naš odgovor na krizo organizacije. Popraviti velja čimprej grehe zraščenosti partije z državo. Prilagoditi se moramo zgodovinski meri družbe in omogočiti, da poglavitno vlogo "glavnega koordinatorja" družbenega razvoja zasede demokratsko konstituirana in nadzorovana sodobna država. Spregledali smo revolucionarne spremembe proizvodno-tehnoloških temeljev družbe in z njimi izzvano globoko spreminjanje družbenih odnosov. Premeščanje živega dela iz neposrednih procesov materialne proizvodnje v sfero raziskovanja, programiranja, organizacije, informatike itd. je izzvalo tudi globoke spremembe v tistih družbenih slojih, ki jih opredeljujemo kot svojo socialno osnovo. To so ustvarjalci materialnih in duhovnih vrednot, nosilci in lastniki dela, znanja in upravljavskih funkcij, ki imajo interes za enakopravne odnose in možnosti v procesu dela in ustvarjanja ter v procesu delitve. Družbeno oporisče ZK tako praktično vse bolj zori v tisti socialni večini, ki je po svojem interesu nosilec družbenega napredka in zato najbolj zainteresirana za družbene spremembe. Reforma ZK je pogoj, da bo tudi ZKS med legitimnimi nosilci sprememb v družbi. Ne več sama, ampak povezana z drugimi naprednimi političnimi silami, da bo lahko iskala in sprejemala njihova zavezništva. Prenovljena ZKS je dedič slovenske partije in zato tudi dedič njenih napak. Temu se ni mogoče preprosto odpovedati. Zagotovo novi ljudje v vodstvu ZKS niso odgovorni za dejanja prejšnjih vodstev. Odgovornost je konkretna in vsakdo odgovarja za svoja dejanja. Toda v očeh ljudi spomini na prejšnje "svinčene" in še kakšne njim podobne čase ostajajo. Povezani so z imenom in simboli ZK. Zamenjava imen in simbolov tega problema sama po sebi ne rešuje, ker odgovornost, tudi odgovornost za preteklost, pač ni srajca, ki jo slečeš in jo zamenjaš z novo, sodobnejšo in bolj prijazno očem. Toda današnji člani zveze komunistov Slovenije se zavedamo teh hipotek preteklosti, kot se zavedamo tudi tega, da smo si nov program in novo zvezo demokratične prenove izborili po težji poti kot drugi: v že obstoječi monopolni stranki in njeni logiki navkljub. Nenazadnje je pomembno ob vsem tem tudi vprašanje, kakšna je realna moč konservativnih, protireformskih, k represiji težečih sil v Jugoslaviji. Od njih je v veliki meri odvisno, ali je možna restavracija realnega socializma z izrednim stanjem namesto temeljnih reform, ki vodijo v demokratični socializem. Nujen je trezen premislek, ali obstoji v strukturi družbene zavesti in v objektivnih družbenih procesih dovolj realnih možnosti za to, da se zaustavijo reformni procesi. Tudi od tega je odvisna strategija prehoda v demokratično socialistično pluralno družbo z odgovornostjo komunistov, ki formalno še obvladujejo vzvode oblasti, za kar se da normalen in demokratičen prehod v takšno družbo. Vendar te odgovornosti nikakor ne nosimo sami. Nismo je tudi pripravljeni nositi za politične avanture drugih. Zaustavitev revanšizma in politične nekulture, ki ni le posledica pomanjkanja demokratične tradicije, je stvar skupne odgovornosti vseh političnih subjektov. To je težnja, ki neobvladana lahko izzove retrogradne procese. Vsekakor je aktualna tudi za nas, kajti tudi na Slovenskem so taki, ki želijo svoj politični kapital graditi zgolj na kritiki preteklega in na obračunu. Posvečeno in ekskluzivno obračunavanje s preteklostjo ni nič drugega kot zamenjava enega totalitarizma z drugim! Prvi cilj, ki ga predlagamo in ki se mu nismo pripravljeni odpovedati za nobeno ceno je izvedba napovedanih demokratičnih svobodnih in poštenih volitev. Z njimi bo narejen korak iz običajne liberalizacije socializma k nastajanju demokratičnega reda. Z njim bo cena kakršnekoli vrnitve na staro zrasla preko zmožnosti vseh, ki bi si kaj takega želeli. Z njim in ne z obrednimi, ne dosti vrednimi spreminjanji imen in simbolov, bomo sebe in druge prepričali, da resno mislimo s prenovo - svojo in družbeno. S tem zgledom, in ne s pritiski in zastraševanji bo tudi v Jugoslaviji demokracija uvrščena na zgodovinski dnevni red. Ko bodo izvoljeni poslanci zasedli svoja skupščinska mesta, bo suverenost Socialistične republike Slovenije dobila svoj državljanski pomen in demokratični smisel. Seveda je jasno, da na volitvah lahko tudi izgubimo. Toda prav pripravljenost na demokratične volitve, pri katerih obstoji tudi možnost poraza, je zmaga zveze komunistov Slovenije. V trenutku, ko se po vrsti in preko noči podirajo še pred meseci navidezno nezrušljivi avtoritarni režimi realnega socializma, je ZK Slovenije zmogla spodbujati in uveljaviti jasno misel in odločno dejanje mirnega prehoda iz političnega monopola v pluralno demokracijo. Možnost mirnega preverjanja lastne legitimnosti z demokratičnimi sredstvi pravne države ni nikakršno pričakovanje odpustkov za vse nazaj. Je pa vredno tveganja, da so volitve lahko tudi izrekanje o bivši neuspešni politiki in ne o tem, kaj ZK ponuja kot program razvoja slovenske družbe. Vredno je tudi tveganja, da bodo predvsem opredeljevanje proti neki pri nas že zdavnaj ne več aktualni kominternovski praksi komunistov, s katero Slovence straši združena opozicija, in ne že tudi glasovanje za kaj drugega. Pomembno za nas je, da večino dobijo na volitvah tiste politične sile, ki so nosilke novega premišljanja vzorca socialistične družbeno-razvojne usmeritve na Slovenskem. Gotovo je naš cilj, da s programom, ki ga sprejema ta kongres in z ljudmi, ki so ga naredili mogočega, vidnega in prepričljivega z dejanji, pridobimo čim več glasov in da skupaj z vsemi, ki imajo vsaj kak našim podoben cilj, dejavno odpremo poti za ustvarjanje prijazne družbe demokratičnega socializma. ZK Slovenije ima s svojim programom Slovencem kaj ponuditi. Verjamemo v našo prepričljivost in možnost uspeha na volitvah. Pri tem je naša prva zmaga v nedvoumnem sporočilu enajstega kongresa ZK Slovenije: volitve bodo! To mora biti naš sklep. To je hkrati naš minimalni program, ki smo zanj pripravljeni zastaviti vse. To je trenutek, v katerem bo geslo "Evropa zdaj"! postalo razvidno in zavezujoče. Z volitvami mislimo skrajno resno in ne iščemo opravičila za morebitni vnaprejšnji poraz, kot to kar naprej kujavo počne del opozicije. Zato smo tudi pristali, da je volilna zakonodaja ukrojena praktično po njeni volji. Na volitvah ni mogoče zmagati pred volitvami. ZK je med tistimi, ki želijo ustvarjati nov socializem, njegovo pravno utemeljitev z ustavo, njegove institucije in njegov pravni red; ne bo pa in ne more biti tvorec prihoda avtoritarne desnice na oblast v slovenski družbi. Proti temu se bo borila z vsemi legalnimi sredstvi pravne države. Naša opredelitev je nedvomno Jugoslavija, prostovoljna država enakopravnih republik svobodnih in enakopravnih narodov, demokratična skupnost svobodnih državljanov, ki svojo socialistično vsebino in obstoj meri z merili evropske kakovosti življenja. Ne pristajamo na trditev, da zvezo razdirajo eni ali drugi narodi in narodnosti, religije, kulture. Mi razumemo in sprejemamo Jugoslavijo za svojo državo in si je ne pustimo vzeti, saj smo tako kot vsi drugi za njen drugi nastanek in razvoj dovolj žrtvovali. Za Jugoslavijo so zainteresirane tudi vse odgovorne politične sile pohelsinške Evrope. Zainteresirani so za to, da demokratične sile v Jugoslaviji uveljavijo z demokratičnimi sredstvo razmere, ki nam bodo omogočale, da ustvarimo Evropo doma, da nas bo Evropa lahko ekonomsko, civilizacijsko, kulturno in politično sprejela. Jugoslavija bo tisto - naj to še enkrat ponovim - kar se bomo demokratično in brez prisile o njej dogovorili. Vsi, ki želimo v njej živeti kot enakopravni člani. Imela bo pristojnosti, kakršne ji bo določil ta dogovor. Te bo učinkovito izvrševala in bo imela za to ustrezne kompetence in mehanizme. Končno se o bodoči ureditvi skupne države ne bomo sporazumeli za to, da ne bi delovala ali da bi se o tem, kaj je, vselej na novo pogovarjali. Moralno dvomljivo in povsem pod ravnijo zveze komunistov Slovenije bi bilo, če bi želeli takšno skupno državo, ki bi jo lahko vsak trenutek blokirali, in onesposobljali za učinkovito delovanje - mi ali kdo drug. Tak dogovor pa je mogoč samo v okviru demokratičnega reda in pravila, da noben narod, soustanovitelj zveze, ne more biti preglasovan. V ureditvi, kakršno imamo, obstaja samo eno oblastno mesto, ki lahko onemogoča tako nastanek demokracije za državljane kot ohranitev enakopravnosti narodov, to le oblastni monopol zveze komunistov Jugoslavije. Nekaj je torej gotovo: zveza komunistov Slovenije ne more biti istočasno udeleženec demokratičnih volitev, na katerih se podreja izraženi volji državljanov v svoji lastni republiki in partner v monopolni delitvi oblasti mimo državljanov in narodov in nad njimi v Jugoslaviji. Zato je odmik celotne zveze komunistov Jugoslavije z monopola oblasti, pravzaprav le njena razdružitev z državo in njena prenova v enega dejavnikov konkurenčnega političnega pluralizma, ki se za oblast bori z legitimnimi sredstvi pravne države, naš minimalni program za kongres zveze komunistov Jugoslavije. Samo to je potrebno, da se bodo vsi spori in spopadi preselili skupno z oblastjo v zvezni parlament, kamor tudi sodijo in kjer se edino lahko po-kaže njihova tehtnost za kvaliteto skupnega življenja in se lahko spremenijo iz frakcijskih spopadov za oblast, odtujeno državljanom, v dialoško spodbujanje skupnega razvoja po pravilih demokratičnega in pravnega reda. Jugoslavija je nedvomno zrela za tako prenovo. Zahteve po njej so dobro slišne tudi povsod tam, kjer panično za kontrarevolucijo in druge naglavne grehe razglašajo neposredne volitve, človeške svoboščine in pravice, državljansko političnost, suverenost narodov in podrejanje vsake strankarske in oblastne samovolje pravnemu redu: skratka, kjer doživljajo demokracijo kot travmo in jo sramotijo kot egoistični slovenski nacionalni izmislek.
Naš interes za reformo zveze komunistov Jugoslavije in socialistične federativne republike Jugoslavije je nastal na svetovnih, ne zgolj na domačih tleh. Povsod po svetu stari socializem razpada, in tudi tam, kjer še ni znan dan začetka tega razpada, je že napovedan njegov neizogibni konec. Razburkani procesi razpadanja socialističnega tabora, so nas tako rekoč čez noč potisnili v položaj države, ki je izgubila priključek s tokovi, ki nosijo napredek svetovne civilizacije. To, da lahko zaostajanje za razvojnimi procesi prizadene samovšečnost, s katero smo se nekdaj postavljali na čelo vsakršne naprednosti in modrosti, da nas postavi na trdna tla resničnosti, je lahko morda celo koristno. Toda izguba stika z razvojem v času, ko je z uničenjem berlinskega zidu v Evropi resnično končana II. svetovna vojna, v časih, ko Jalto nadomešča Malta in ko so helsinški kriteriji že segli preko meja, predvidenih za leto 1992, pomeni za Jugoslavijo in v njej tudi za slovenski narod preskok desetletne krize v agonijo. Naše geslo "Evropa zdaj" se lahko še prav kmalu zaostri v "Evropa zdaj ali nikoli" in prevesi v zamolkli odmev "Nikoli ...«. V takem času je trezna presoja več vredna od vpijoče patetike. Ne moremo si še naprej privoščiti neskončnega zapletanja v prazne ideološke spopade. Tudi zato ima naš kratkoročni program skorajda večjo težo od ostalih programskih vizij, ki bodo postale dosegljive šele z njegovo izpolnitvijo. Od trenutka, ko smo podpisali stališče o potrebi ločitve partije od države, smo postali člani politične organizacije, stranke, ki se zaveda vseh posledic tega dejanja in nanjo pristaja. Zato, ker je to v našem interesu, kot državljanov SRS in članov ZKS, da prestopimo prag krize in zaživimo kvalitetnejše življenje z večjo kvaliteto dela kot njegove bistvene sestavine. Zato smo tudi napisali dokument "za evropsko kakovost življenja« in za njegove cilje dobili podporo. Gre nam za uspešen ekonomski in družbeni razvoj nasploh, za interese slovenskega naroda in državljanov Slovenije, za njihovo srečo in svobodo. Temu podrejamo svoje ožje politične interese. Naj ponovim: naš kratkoročni program so demokratične volitve v skupščino; sestop zveze komunistov Jugoslavije z monopola oblasti kot začetek realne reforme federacije; srečanje z dejstvom, da smo v Evropi in v svetu in ne zunaj obeh samo s tamkaj veljavnimi kriterij in standardi glede zavarovanja človekovih in državljanskih svoboščin in pravic. Povejmo s sklepom kongresa, da smo v Evropi. V njej moramo in želimo biti. Naše mesto je v procesih, v katerih je mogoče slutiti zametke prihodnje stare celine brez meja. Tja bomo tudi prišli. Prej ali slej. Prišli bomo kot del Jugoslavije, ker je to navsezadnje v najglobljem interesu velike večine utrujenih in upajočih ljudi v vsej naši državi. Nikogar v to ne bomo silili in ne prepričevali. A tudi nam tega nihče ne bo preprečil. To dolgujemo svoji zgodovini in svojim otrokom. Predvsem ta program, ki je program uresničitvi te naloge, ki pa ga sama ni mogla uresničiti, daje sedanja politična ekipa vodstva zveze komunistov Slovenije v presojo kongresu. In če bo sprejet, v volilo novemu vodstvu. Mislim, da je ob vseh aktualnih neprijetnostih to boljša dediščina od tiste, ki smo jo mogli prejeti mi, čeprav je tudi res, da bo morala to dediščino varovati v bistveno bolj zahtevnih razmerah in v bistveno ostrejših spopadih in izzivih, kot je to bilo naloženo nam. Zaželimo ji zato uspeh in dajmo ji čutiti, da ima naše polno zaupanje in podporo.